ZAKAJ SE TAKO BOJIMO?

by Vidimvas

Prišli smo že tako daleč, tako daleč … Razumemo, da je Zemlja okrogla, da je veselje brezmejno, vemo, zakaj jabolka padajo na tla in vemo, kaj je manjše od atoma. Znamo pozdraviti tumorje in poskrbeti, da preživijo ljudje, ki se rodijo tako veliki, kot dlan. Imamo javna kolesa in javni prevoz, vemo, da moramo ločevati odpadke in načeloma bi sem morali večkrat voziti z busom.

Znamo si razložiti mikro- in makro-kozmos, ne znamo pa si razložiti sami sebe. Težko nam je razumeti en drugega … ne vemo, zakaj nas je toliko in zakaj nas je toliko različnih. Ne zmoremo se videti v drugih in ne zmoremo drugih videti v nas. Zmanjka nam človečnosti do drugih. Obupno si prizadevamo, da bi se obdržali na suhem, na otoku … da bi zadržali in ohranili tisto, kar nam je lastno. Kar je naše. Kaj je naše? Vse je naše. In nič. Ničesar si resnično ne lastimo in nič ne lasti nas. Ne moremo zadržati in dušiti, nečesa, kar nimamo. Vsi živimo tu, vse je naše.

Narejeni smo. Naredili smo se sami, take kot si zaslužimo. Očitno si zaslužimo boječe, sovražne in skrajne. Ustvarili smo si ljudi, ki omejujejo, regulirajo, prepovedujejo in se bojijo. Bojijo se, da bi jim vzeli, da bi se razbohotilo in jih prevzelo. Da bi se nalezli, da bi zboleli in da bi se predrugačili.

Ne. Ne pustim se jim. Ne pustim se jim ustraševati, ne pustim se jim poniževati, še posebej pa se jim ne pustim, da govorijo v mojem imenu. Imam svoj glas, ki ga bom uporabila. Uporabila ga bom, ker ga drugi ne. Ker se sliši samo njihov glas.

Ali smo vsi. Ali pa ni nihče. Če ne vidiš sebe v drugih, ne vidiš druge v sebi, te ni.