vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: December, 2011

ZAKAJ VSE TO NAVDUŠENJE?

Novo leto … juhu.

Vse obljube, ki jih dajemo, vsi poljubi in stiski rok so dejansko popoloma zgrešeni.  Nič ne bo drugače, ne bomo bolj prijazni eden do drugega in ne bomo manj jedli, ne bomo shujšali. Ostali bomo isti, samo mislili bomo, da nam bo uspelo. In mogoče bomo res malo bolj prijazni in vsaj do pirhov ne bomo jedli po 19. uri … ampak najbrž ne.

Ok, tole se je malo izrodilo. Tole naj bi bil blog za življenje, kjer bi vsi vi – ki vas je točno nič – brali in se z mano veselili življenja. In da bi si pomagala, ko nam gre težko in da bi spoznali, da smo vsi isti oz. smo si zelo podobni in da ni potrebno, da se sovražimo in mečemo polena pod noge. In  kar je potrebno najprej sprediviti je, da smo mi mi in da nismo vedno happy-go-lucky, ne sije nam vedno sonce iz riti in nismo vsi Einsteini. To je potrebno spoznati, da smo tečni in zategnjeni in da nam vsi težijo … Zato je moj blog bolj nesrečen kot ne in bolj neumen kot ne. In zato je moj blog moj.

ZAKAJ VAS NE MARAM?

Well … the easiest answer is, cuz you are all fuckers.

Bolj kompleksen odgovor je, da imam slabe izkušnje z ljudmi, da sem se naučila, da so ljudje večninoma neiskreni, hinavski in oportunistični in so me vedno le prizadeli in se vas zato izogibam, ampak da postane celotna zadeva bolj družbeno sprejemljiva govorim, da sovražim ljudi, ker ste vsi fuckers in se zraven smejim. Dejansko ne maram veselih ljudi, ne maram izrazov “best frend”, ne maram objemov in poljubov, ne klepetam po več ur s svojimi kolegcami, imam enega do dva prijatelja, za vse ostale mi večinoma dol visi, ali se še kdaj vidimo ali ne.

Lahko sem sama, rada sem sama … sama sem lahko v kafiču na kavici, v restavraciji na kosilu, v Drami na gledališču ali 3 mesece v Berlinu, ali v muzejih ali pa v sobi. Ni mi potrebno konstatno preverjati pri drugih, ali sem priljbuljena, ali sem še OK. Za druge mi dol visi. Zato mi je tudi popolnoma vseeno, kako se spreminjajo in ne morem razumeti, kako so ljudje vedno šokirani, ko se prijatelji spremenijo and move on. Imajo svoje življenje in žal težko ostanemo vedno enaki. Zato si od svojih dveh do treh prijateljev ne želim ničesar durgega, kot da so iskreni in me razumejo, ko travmatiziram. In ne mi govoriti, kako so drugi ljudje grozni in opravljati … vsi govorimo en o drugem, saj smo vendarle ljudje in popolnoma naravno je, da se pogovarjamo o drugih ljudeh, saj smo DRUŽBENA bitja, ampak res ne me zanima, zakaj ti misliš, da je tista oseba tam naredila to ali ono. Samo povej mi kaj je naredila, that is enough.

Kaj je bila že poanta danes? Aja, sovražim pecivo. And happy people. And all of you fuckers.

ZAKAJ V SLOVENŠČINI?

Since I can speak English und Deutsch sehr gut, I could have easilly written the blog in diesen beiden Sprachen. Mehr Leserinnen and mehr clicks. But no, slovenščina je moj “modertong” in tako sem ostala pri njej.

Ker sem znana kot Queen of Typos, se vnaprej in vnazaj opravičujem, za vse vejice, napake in nepravilnosti. Slovenistke in slovenisti, globoko se opravičujem. Kaj je materni jezik oz. prvi jezik, kot je pravilno reči, saj je materni jezik malo oz. precej šovinistično oz. ne-feministično oz. pač ni prav, no … če se gremo feministične komandose.

Dejansko  nisem hotela pisati o tem, ampak o tem, zakaj si vedno kuham čisto malo preveč kosila, ki ga potem ne morem pojesti do konca in ga niti moj Veliki orakelj ne more pojesti, ker je jedel v službi in potem počaka do naslednjega dne, ko ugotovim, da je posušeno in zanič, nakar ga vržem stran. V slovenščini. There you go, it does fit together.

ZAKAJ NISEM SPECIAL?

Najbrž se mi samo zdi, da si vsi želijo biti posebni in se opisujejo, kot da bi jim sonce sijalo iz riti.

Vsi so mali poeti, mali umetniki, mali literati in mali fotografi, vse misli so pomembne, vse šteje, vsi so “ful fajn”. No, pa nismo vsi taki. Nekateri nismo ne poeti, ne umetniki, ne literati in tudi ne fotografi. Nekaterim je precej vseeno, so velikokrat zdolgočaseni, še večkrat pa razočarani, največkrat pa se sprašujejo, kaj sploh počnejo tukaj. Na živce jim gre TV, na živce jim gre služba, na živce jim gre faks … na živce gredo sami sebi. Na živce grem sama sebi.

In kako se potem to sklada z mojim prizadevanjem za videnje mene v tebi in tebe v meni? No, tega se zavedam samo na dobre dneve in teh je bolj malo. Mogoče nekje globoko v podzavesti vedno ravnam tako. Da se zavedam, da nam gre dejansko vsem na živce naše življenje in da bi bili vsi radi poeti in umetniki in literati in fotografi. Da nam gre vsem na živce naše življenje in da bi, če bi le res lahko, enostavno po cele dneve samo gnili. Pa vendar se moramo spraviti ven v svet, v službo, na faks, na tržnico, v trgovino … In tam srečamo enako tečne ljudi, ki so morali iti ven iz domače dnevne sobe. In takrat se mogoče spomimo, da smo vsi v istem dreku in da se vsi ti ljudje ne razlikujejo toliko od mene. Da bi se tudi oni najraje splazili nazaj in ostali tam.

Ni mi težko vrjeti, da smo vsi enaki.

 

ZAKAJ TAKO SPORADIČNO?

Mah ne vem … najbrž zato, ker nisem prepričana. Ker ne vem o čem in ker ne vem kako. Pa tudi zato, ker se mi včasih ne da, včasih imam življenje in včasih ga nimam. Ampak najbolj pa zato, ker nisem prepričana.

Nisem blogerka, ne maram brati kolumen in ne maram brati blogov. Raje gledam vloge … raje bi delala vloge, pa nimam kamere in denarja. In kamere. Pa bom vseeno poskusila in se razpisavala tule, ker se že drugje ne morem.

%d bloggers like this: