ZAKAJ NISEM SPECIAL?

by Vidimvas

Najbrž se mi samo zdi, da si vsi želijo biti posebni in se opisujejo, kot da bi jim sonce sijalo iz riti.

Vsi so mali poeti, mali umetniki, mali literati in mali fotografi, vse misli so pomembne, vse šteje, vsi so “ful fajn”. No, pa nismo vsi taki. Nekateri nismo ne poeti, ne umetniki, ne literati in tudi ne fotografi. Nekaterim je precej vseeno, so velikokrat zdolgočaseni, še večkrat pa razočarani, največkrat pa se sprašujejo, kaj sploh počnejo tukaj. Na živce jim gre TV, na živce jim gre služba, na živce jim gre faks … na živce gredo sami sebi. Na živce grem sama sebi.

In kako se potem to sklada z mojim prizadevanjem za videnje mene v tebi in tebe v meni? No, tega se zavedam samo na dobre dneve in teh je bolj malo. Mogoče nekje globoko v podzavesti vedno ravnam tako. Da se zavedam, da nam gre dejansko vsem na živce naše življenje in da bi bili vsi radi poeti in umetniki in literati in fotografi. Da nam gre vsem na živce naše življenje in da bi, če bi le res lahko, enostavno po cele dneve samo gnili. Pa vendar se moramo spraviti ven v svet, v službo, na faks, na tržnico, v trgovino … In tam srečamo enako tečne ljudi, ki so morali iti ven iz domače dnevne sobe. In takrat se mogoče spomimo, da smo vsi v istem dreku in da se vsi ti ljudje ne razlikujejo toliko od mene. Da bi se tudi oni najraje splazili nazaj in ostali tam.

Ni mi težko vrjeti, da smo vsi enaki.