vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: January, 2012

ZAKAJ STARI BELI MOŠKI S POVEŠENIMI ZGUBANIMI JAJCI?

Tole bo attempt povsta o politiki. So here it goes…

Sem bolj leve sorte. Ne, dejansko sem čisto leve sorte. No, ne čisto leve, ker skrajna leva je skrajna desna in tega nočemo. Leva sem zato, ker se mi a) zdi to pri rosnih 26. letih edina logična odločitev, desni bomo na stara leta; b) kot feministki se mi zdi, da desni verjamejo v tradicijo in Biblijo in to meni res ni všeč. Zdaj, itak se motim, ker poznam veliko desnih ljudi, ki so zakon in trendi in vse in poznam veliko levih ljudi, ki so šovinisti … Če si moram kdaj razložiti, zakaj sem leva, je to moja razlaga, čeprav vem, da je pomankljiva in mestoma lahko paradoksna … but that is politics. Zdaj pa k naslovu.

Če si pogledamo, kdo nam vlada, potem nam vladajo stari beli moški s povešenimi zgubanimi jajci. Vsi politiki, javni veljaki, moguli, znansvetniki, pesniki, pisatelji, filozofi in kralji so stari beli moški s povešnimi zgubanimi jajci. Razen The Queen, ki je stara bela ženska s povešnimi zgubanimi joški.

Dajte si nasledjič, ko bo govoril Janša ali papež ali Stanovnik ali Türk ali Bučar, predstavljati njihova povešena zgubana jajca, ki bingljajo in se tresejo v ritmu njihovega govora. Ali, ko bo govorila The Queen ali Makarovičeva ali Štefka ali Hillary, njihove povešene zgubane joške, ki se tresejo v ritnu govora.

Ko pa že vidimo mlade moške vseh barv z balls of steel, se pa obnašajo kot stari beli moški oz. ko vidimo mlade ženske vseh barv z boobs of steel, jim zavidamo in si mislimo, da bi se morale obnašati kot stare bele ženske. Razen v holivudu, tam vse kar je staro, postrojijo pred zid in ustrelijo. Kaj je narobe z nami? Marsikaj.

Politika mi gre na žalost dobro od rok, velikokart sem že rekla, da sem itak spineless bastard in vse kar lahko rečem o sedanjem stanju v politiki je: ARE YOU FUCKING FIVE?

ZAKAJ NE MARAM DOKUMENTARCEV?

Okej, začenjam malo bolj osebni teden (kao, kakor da že zdaj niste izvedeli o meni tudi tistega, kar niste želeli). Začeli bomo malo bolj v izi in stopnjevali naš tempo.

Dejansko ne maram dokumentarcev, ki prikazujejo pomembnost vojaških odkritij in industrije, dokumentarcev o “tretjem svetu” oz. o ljudeh, ki prihajajo iz manj razvitih držav ali celo iz poplnoma bizranih krajev (puščav, pragozdov itn.).

Vojni dokumentarci, ki poveličujejo pomembnost razvoja strelnega orožja, vojaških strategij ali razvoj aviacije mi gredo na kurac, ker dejansko poveličujejo vojno in nasilje. Ne maram tudi dokuemntarcev, ki prikazujejo grozote vojn, ker nič ne spremenijo. Tako kot pogovorne oddaje oz. razna Omizja, Odmevi, Polnočni klubi, Pop Klubi, Soočanja itn. ker je samo veliko bla-bla-bla-bla-bla ni nič rezultatov. Tako tudi pri dokumentarcih, veliko bla-bla-bla-bla-bla in “to res ni lepo, nehajmo to početi”, ampak potem ni nič.

Najbolj mi gredo pa na živce dokumentarci, ko stari beli možje s povešenimi jajci odkrivajo primarne oz. pradavne oblike civilizacije in jih “demisticifirajo”. Ravno danes (pa to ni bilo ravno danes, ampak nekaj dni nazaj) sem nekaj gledala o ljudeh, ki podirajo drevesa ob Amazonki in je narator rekel nekaj v smislu “to niso pošati, ampak samo ljudje, ki se trudijo preživeti”. Ja ne, pizda, a res? A ma dej no, iz kakšnega neumno-šovinistično-imperialističnega stališča greš delat dokumentarec, če je potem tvoj rezultat spoznanje, da so tudi so ljudje?

Vedno se obnašamo, kot da smo mi ljudje in oni drugi ne-ljudje. Do neke mere to razumem, vsi si moramo zracionalizirati svet, drugače se nam sfuka. Ampak zakaj se je še vedno potrebno lotevati teh tem v smislu imperialistične tendence po kvazi-osvobanjanu in kvazi-demokratizaciji res ne vem.

Smučanje in skoraj sem pozabila, da imam danes Dramo v Cankarjevem domu …

ZAKAJ TAKO NAPREJ?

Počasi se bliža februar … in februar bo že spet doktorski mesec, kar pomeni, da bo moja samozavest potencialno padala, vedno bolj se bom počutila nesposobno in neumno, dokler ne bom popizdila in napizdila svoje instance, da bodo potem rekle (kot vedno) “aja, to je pa seveda v redu”.

In se pojavlja vprašanje, ali naj februarja tudi povstam kaj vsak dan ali naj zmanjšam penzum na dva- do trikrat na teden. I guess we will see. In pojavlja se tudi vprašanje, o čem naj vendarle še pišem. In mislim, da bo naslednjih par dni zelo osebnih, potem pa bomo videli. Mogoče bom malo umirila tempo, ali pa tudi ne.

Dejstvo, da lahko vsak dan napišem nekaj, še ne pomeni, da lahko v parih minutah sproduciram besedilo. I mean, I am good and fast, but not that good and fast. In včasih se mi ne da, včasih nimam navdiha. Včasih mi greste vsi na jetra in ne vidim razloga, zakaj bi vas obveščala o mojem lajfu. Ampak tak je lajf, I guess.

Grem zadej nazaj attendat pralni stroj, potem pa gremo v domovino, potem pa malo v kino … Lajf.

ZAKAJ NE MARAM MNOŽIC?

Dejansko bi se moral naslov glasiti: ZAKAJ FUCKING SOVRAŽIM KURČEVE MNOŽICE? Pa se mi je zdel malo preceč vulgaren.

Včeraj sva bila v kinu, kjer sva gledala holivudski poskus švedskega filma … ki je dejansko uspel, zadeva je bila kruta, mrzla, suspenzna (to najrbž ni prava beseda) in dramatična. Seveda tudi malo klišejsko holivudska, ampak tega smo že navajeni. Če glasbo dela Reznor iz NIN potem je vse okej … tudi zelo zanimiv remiks LedZepov. Kul.

Če ne bi bilo FUCKING KURČEVE MNOŽICE. Ljudje kot posamezni osebki so v redu. Ljudje kot množica SMO ŽIVALI. Še posebej v kinih.

Vsi z XXL kokicam, ki jih potem jedo z odprtimi usti, da je sliši kako žrejo. Vsi z XXL pepsi-kola-okusnovodo-šitom, da jih potem sredi filma scat in se potem bašejo ven, ker morajo na vece. Vsi z res velikimi mobiteli in ker ne znajo več na uro gledat (v kinu si, kaj te boli kurac koliko je ura), gledajo na res velik zalon, ki se res močno sveti in potem dobivajo mesiče, na katere morajo odgovoriti  in klice na katere se morajo oglastiti, čeprav govorijo tako potiho, da se jih ne sliši in potem napišejo mesic, da so v kinu in da ne morejo govoriti in da se slišijo po koncu filma. Vsi s komentarji in vzkliki in GLASNIM SMEJANJEM in glasnim dihanjem in kihanjem in kašljanjem in smrkanjem in prdenjam in riganjem in lasmi in švicom in parfumom in umetnimi nohti in prhljajem in in in in … Ni važno kam se usedejo, sedež je itak poln ostankov drugih ljudi in njihovih smeti, ker SMO LJUDLJE ŽIVALI, ki ne pospravijo za seboj. Kokice na tleh segajo do kolen, ampak ni važno, saj bo že nekdo drug pospravil za nami, kajti mi smo ŽIVALI.

Ogled filma v tišini je nemogoč. Ogled filma v temi je nemogoč. Ogled filma je nemogoč. Kino je postal svinjak za človeške svinje. Ni čudno, da se moram vedno po ogledu filma v kinu doma takoj STUŠIRATI, da s sebe sperem svinjarijo, ki je množica.

I. FUCKING. HATE. CROWDS.

ZAKAJ FRUSTRACIJE NAD TELESOM?

Če še ne veste, sem feministka. *pritajeni krik groze*

Ja, vem … fantastično. Za vse tiste, ki niste posvečeni v moj feminizem, kratka razlaga: vsi – moški in ženske – lahko počnemo karkoli in kakorkoli. Torej, da so nam vsem dostopne vse družbene vloge. Ja vem, itak to ni možno bla bla bla … ampak vztrajno majanje teh stvari počasi pripelje do tega, da se družbeno tkivo malo razširi in se imamo potem vsi boljše.

Je pa tudi res, da naše žensko telo včasih dela kar želi. Tipi se ne zavedajo tega, ampak oni imajo 24/7 kontrolo nad lastnim telesom … okej, dopuščam razna hormonska nihanja itn. Ampak ne tako, kot pri ženskah. Menstruacija in rojstvo, ko se tvoje telo odloči, da bo povozilo tvoj razum. Zato sem absolutno za splav, ker omogoča, da imamo enako kontrolo nad svojim telesom, kot tipi. In za kontracepcijo. In za geje in lezbijke. In za transvestite.

Da ne govorim o menopavzi, ko se že spet tvoje telo odloči, da ima pun kufer. Te stvari so popolnoma narave in se najbrž večini žensk ne zdijo nič posebnega, celo navdušene so nad spremebami svojega telesa. Kar je vse zelo lepo in fino. But not for me …

Frustracije … who knew?

Meni draga oseba, s katero sem v sorodu, ne želi, da ga omenim na blogu. No, ne bom …

Osem.

%d bloggers like this: