ZAKAJ DOKTORAT?

by Vidimvas

Honestly? Nisem več prepričana.

Doktorat sem vpisala, ker me je stvar zanimala in sem mislila, da bom lahko vsako leto – po novem bolonjskem doktoriraš namreč 3 leta – brala knjige, napisala nekaj člančičev-spiskov-papirjev in pač dve leti razvijala in premišljevala, potem pa se začetek tretjega leta vsedla za računalnik in zadevo napisala, jo dala v branje in potem pisala revisions. Kot pravi eden izmed Vlogbrothersov, all books are written in revisions.

Aber nein. Najprej so bila bizarna predavanja pri katerih smo sicer imeli veliko “hm-to-je-pa-res-zanimivo-in-ko-bom-imela-več-čas-bom-prebrala-še to-” momentov, potem seminar pri katerih smo imeli veliko “hm-ljudje-nimajo-življenja-in-veliko-moram-še-narediti” momentov, potem pa neka seminarska z “zakaj-zakaj-zakaj-zakaj” momentom. In potem izpit z “učila-sem-se-en-mesec-in-potem-mi-je-profesor-rekel-da-lahko-itak-vse-prepišem-ker-mu-je-vseeno” momentom. Malo lovljenja frekvenc in inskripcij, malo lovljenja datumov, malo lovljenja vpisnih rokov, plačilo velike položnice, plačilo male položnice in čakanje na dokumentacijo. Potem čakanje na “povračilo v višini 50%” s strani EU/Slovenije/Univerze in potem … potem 3 mesece NIČ.

Potem pa – se opravičujem slovenisti in slovenistke, preveč potem – karnaenkrat vse in to veliko, da je vse relativno zanič, površno in ni jasno (SEVEDA NI JASNO, ČE PA ŠE NI JASNO) in potem služba(!) in potem še nekaj mailov z prebrite nekaj knjig, ki se začnejo na “Einführung in…” in so začetek nečesa, kar ti je že jasno in ti je že tudi jasno, kaj ti ni jasno in kje boš to tudi povedala.

Zdaj, to je meni vse jasno, ni pa jasno moji mentorici, najbrž ker se vedno znova posrejem pred veliko ZNANOSTJO in postanem jecljava humanistika, ki špara besed.

Zakaj že torej?