ZAKAJ SE BOJIM?

by Vidimvas

Bojim se, da se zanič v službi in da mi bodo rekli “hvala, ampak ne”. Kar je dejansko možno, saj imam pogodbo za določen čas in pri teh stvareh se nikoli ne ve.

Bojim se, da ne bom doktorirala. V 2. letniki je težko in v 3. bo še težje. In zraven še delam, kar je tudi zahtevno. In z instancami nikakor ne najdemo skupne besede, saj sama rada delam zelo neodvisno in brez pretiranega podrejanja literaturi in drugim instancam. Brez skrbi, preberem stvari, ampak potem se na njih, če se mi ne zdijo res zanimive, ne opiram prav veliko – beri CITIRAM.  Nekako predvidevam, da prebrana literatura pomeni, da je prebrana in da znam sama presoditi, ali je “vredna” citiranja in če mislim, da jo je potrebno omeniti, jo omenim. Ne bom pa zaradi tega, da bodo vsi videli, da sem prebrala stvari citirala stvari.

Kako realni pa so moji strahovi? Glede na moje življenje do sedaj, niti ne tako upravičeni. Od nekdaj, tj. od vrtca, gre dejansko vse tako, kot bi moralo. Narejena OŠ, narejena GimKr, narejen FF. Vmes nisem imela najstniške nosečnosti, nisem pridelala odvisnosti od alkohola, naredila izpit za avto, že veliko potovala, bila prva prodekanja študentka, se uspešno preselila in imam Velikega oraklja.

What can go wrong? Everything. And nothing.