ZAKAJ TAKO OSEBNO?

by Vidimvas

Ker drugega ljudje ne znamo.

Odločitev za pisanje tako osebnega bloga, je popolnoma osebna. O čem drugem pa naj pišem? To je najbrž zelo moderna (ali postmoderna?), kapitalistična, egocentrična drža, ampak sem prepričana, da dejansko ne moremo o čem drugem pisati ali razmišljati kot o nas samih. Tu se najbrž dotikam kake blazne veje filozofije o spoznanju, ker se mi zdi, da je vse kar delamo subjektivno in da ni objektivne izjave. Dopuščam možnost, da takge izjave obstajajo v naravoslovnih zanostih, ampak tudi tam je veliko interpretacij. Ok, sonce je objektivno na sredi naše galaksije itn, ampak Higgsov bozon? Bomo še videli.

Zelo sem previdna, kadar ne pišem o sebi. Velikokrat poudarim, da se meni tako zdi, izpostavim vse, kar ne vem in potem itak zaključim, da ne vem ničesar o temi. Na živce mi gredo ljudje, ki svoja mnenja vsiljujejo drugim, ki mislijo, da so do svojega mnenja prišli po nekih objektivnih in za vso družbo zavezujočih pravilih. In pa defakto postavljene izjave, brez konteksta. Če sama izpostavim svoje mnenje, vam ga dajem na pladenj, da si ga ogledate in če vam je všeč, si ga lahko sposodite, tudi če vam ni všeč si ga lahko sposodite, ne bom pa vam ga prodajala kot zavezujoče. Velikorat je moje mnenje samo trenutno stanje duha oz. trenutno premišljevanje, ki se lahko čez par dni spremeni, kot se spreminja moje razpoloženje. Lahko se tudi zgodi, da sploh nimam argumentov, ampak samo feeling, da bi moralo to tako biti … zato ne maram vsiljevati.

Moj blog je osebni blog tudi zato, ker tega manjka, manjka ljudi. Manjka malih, zafrustriranih, toliko pametnih, da se ravno zavedajo svoje omejenosti, prijaznih in sočustvujočih ljudi, da druge ljudi spomnijo, da niso sami v tem dreku.

Se opravičujem za zamudo, sem bila v visokih petkah.