ZAKAJ NE MARAM DOKUMENTARCEV?

by Vidimvas

Okej, začenjam malo bolj osebni teden (kao, kakor da že zdaj niste izvedeli o meni tudi tistega, kar niste želeli). Začeli bomo malo bolj v izi in stopnjevali naš tempo.

Dejansko ne maram dokumentarcev, ki prikazujejo pomembnost vojaških odkritij in industrije, dokumentarcev o “tretjem svetu” oz. o ljudeh, ki prihajajo iz manj razvitih držav ali celo iz poplnoma bizranih krajev (puščav, pragozdov itn.).

Vojni dokumentarci, ki poveličujejo pomembnost razvoja strelnega orožja, vojaških strategij ali razvoj aviacije mi gredo na kurac, ker dejansko poveličujejo vojno in nasilje. Ne maram tudi dokuemntarcev, ki prikazujejo grozote vojn, ker nič ne spremenijo. Tako kot pogovorne oddaje oz. razna Omizja, Odmevi, Polnočni klubi, Pop Klubi, Soočanja itn. ker je samo veliko bla-bla-bla-bla-bla ni nič rezultatov. Tako tudi pri dokumentarcih, veliko bla-bla-bla-bla-bla in “to res ni lepo, nehajmo to početi”, ampak potem ni nič.

Najbolj mi gredo pa na živce dokumentarci, ko stari beli možje s povešenimi jajci odkrivajo primarne oz. pradavne oblike civilizacije in jih “demisticifirajo”. Ravno danes (pa to ni bilo ravno danes, ampak nekaj dni nazaj) sem nekaj gledala o ljudeh, ki podirajo drevesa ob Amazonki in je narator rekel nekaj v smislu “to niso pošati, ampak samo ljudje, ki se trudijo preživeti”. Ja ne, pizda, a res? A ma dej no, iz kakšnega neumno-šovinistično-imperialističnega stališča greš delat dokumentarec, če je potem tvoj rezultat spoznanje, da so tudi so ljudje?

Vedno se obnašamo, kot da smo mi ljudje in oni drugi ne-ljudje. Do neke mere to razumem, vsi si moramo zracionalizirati svet, drugače se nam sfuka. Ampak zakaj se je še vedno potrebno lotevati teh tem v smislu imperialistične tendence po kvazi-osvobanjanu in kvazi-demokratizaciji res ne vem.

Smučanje in skoraj sem pozabila, da imam danes Dramo v Cankarjevem domu …