vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: February, 2012

FILMI OD TILA

Til Schweiger je nemški igralec, ki na vsake toliko časa igra v Neslavnih barabah itn in to zelo dobro. Til pa tudi režira … in od Tila sem zdaj gledala 3 filme: Zweiohrküken, Keinohrhase in Kokowääh. In vsi trije filmi so zanič, popolnoma enaki in zelo fletni. Popolnoma enaki karakterji, popolnoma enaka zgodba, popolnoma enaka režija, popolnoma enaka fotografija in popolnoma enaka glasZba. Režiserji imajo ponavadi podpis ali stil ali slog, pač nekaj, da rečeš “ja, to je pa tipičen Tarantino”. Ne vem pa, če sem že srečala režiserja, ki je naredil tri popolnoma enake filme. Popolnoma. Vse skeptike vabim na Til večer, da se prepričajo.

Filmčki so dejansko fletni, fotografija in barve in glasna ameriška glasZba so mi res všeč. Vsi se dogajajo v Berlinu in Berlin je najboljše mesto na svetu in ponavadi je zelo veliko lepih posnetkov Berlina. Berlin … samo zato, ker sem v tem stavku že velikokrat rekla Berlin. Berlin. Ampak ne razumem, kako lahko posnameš tri popolnoma enake filme. Popolnoma. Tarentino ima zelo izrazit stil, pa še ni posnel popolnoma enakih filmov.

A se reče istih?

Anyways, kar sem hotela povedati je, da se Tilovi filmi uvrščajo med filme, ki so sicer slab(š)i, ampak jih človek vseeno gleda. Nekak guilty pleasure od filma, kot tudi The Devil Wears Prada itn.

And, I am having one of the most shitiest weeks of my life. Pa šele torek je.

50 STVARI O MENI

Juhu … to je 50. povst. I feel so old. In sem se odločila, da objavim 50 stvari o meni, ki jih morebiti še niste vedeli. Bo pa šlo po zgledu tistih zvezkov, ki smo jih imeli v osnovni šoli, ko smo napisali vprašanja in potem je cel razred odgovoril.

1. Ime in priimek? Ni tako pomembno.

2. Starost? Trenutno 26.

3. Teža in višina? Ca. 60 kg in 165 cm.

4. Številka noge? 41.

5. Barva las in oči? Rdeče-oranžno-bakrena in rjava.

6. Brat ali sestra? Brat.

7. Starši? Imam.

8. Poklic? Trenutno učiteljica nemščine.

9. Tuji jeziki? Nemščina in angleščina. Domišljam si, da nizozemščina, ampak res ne.

10. GlasZba? Rock and roll.

11. Najljubša skupina? Rammstein in QOTSA in Foo Fighters in The White Stripes in mnogo drugih.

12. Najljubši pevec? Till Lindemann in Josh Homme in Robert Plant in mnogo drugih.

13. Najljubša pevka? Alison Mosshart, Olivia Jean.

14. Najljubši film? Am, recimo Velvet Goldmine.

15. Najljubši igralec? Benedict Cumberbatch in Matt Smith. In Stephen Fry, ampak on je še marsikaj drugega.

16. Najljubša igralka? Karen Gillian.

17. Najljubša serija? Doctor Who in Sherlock in LA Ink. In seveda Gilmore Girls! In pa QI, Mock the Week. In Torchwood.

18. Najljubši album? Vsi od zgoraj naštetih bendov in še mnogo drugih.

19. Naljubša knjiga? Vse od Franza Kafke, Stephen Kinga, Douglasa Adamsa in Hermana Hesseja.

20. Število piercingov? 7.

21. Število tattoojev? 1 … zaenkrat.

22. Naljubša barva? Črna. Siva. Modra.

23. Najljubša znamka oblačil? Kat von D Los Angeles. All Saints.

24. Najljubši predmet? V šoli najbrž angleščina in tudi v gimnaziji angleščina in nemščina, na faksu vse književnosti.

25. Naljubše mesto? Berlin.

26. Najljubša jed? Am … ne vem …

27. Najljubša pijača? Bela kava.

28. Najboljši prijatelj? Veliki orakelj … in Ahačič.

29. Najljubša prijateljica? Vse, drugače bodo užaljene.

30. Kaj sovražiš? Vse.

31. Kaj ljubiš? Vse. In Velikega oraklja.

32. Imaš fanta? Da.

33. Koliko časa že? Osem let.

34. Kje živiš? V Ljubljani.

35. Kje želiš živeti? V Berlinu.

36. Sanjska služba? Ministrica za šolstvo in visoko šolstvo. Ali kulturo. Ali socialo.

37. Kam želiš potovati? Povsod.

38. Česa se bojiš? Am … včasih pajkov, če so kosmati. Pa smrti.

39. Najljubši umetnik? Roy Lichtenstein, Van Gogh, Jeff Koons, Joseph Beuys

40. Naj stendaper? Eddie Izzard, Dara O’Brain, Russell Howard, Russell Brand,  …

41. Prvi poljub? Na mostu.

42. Prvi seks? V gozdu.

43. Število fantov? 3.

44. Čevlji? Bordello Teeze. All Stars.

45. Are you bored already? Zelo.

46. Moto? Boli me kurac. Kant z njegovim imperativom.

47. Alkohol? Ne, hvala.

48. Droge? Mogoče trava, ampak sem preusrana, da bi poskusila.

49. Otroci? Ne.

50. Še kaj? Ja … nosy bastards, are you happy now?

—–

Nova verzija tukaj.

DANES SEM DEBILNA

Tako je. Uspelo se mi je rešiti gnilobe in sedaj se soočam s popolnoma drugačnim monstrumom. To je debilnost.

Pacam namreč svoj člančič in medtem, ko veselo citiram (kot študentje nemščine moramo) in veselo premišljujem, kako je moj člančič pure gold in veselo odkrivam dejstvo, da dejansko vem, o čem pišem in da obvladam svoje polje, se tudi zavedam, da sem popolnoma debilna. To je moj večen problem z znanostjo v bolonji.

Ker delam doktorat po bolonjsko, kar pomeni znanstveno delo v 3 letih, drugače bom morala vračati polovico šolnine dragi in čudoviti EU. In da ne bo skrivnosti med nami, naj povem, da moj študij stane 2.700 € na letnik, kar pomeni 8.100 € za vse. Kar potem pomeni, da bi bila dragi in čudoviti EU dolžna 4.050 €, ki jih seveda nimam od kje vzeti, če bom morala zadevo vračati. In potem je tukaj še dejstvo, da delam doktorat na humanistiki, kjer nimamo eksperimentov, kar zame pomeni, da moj doktorat zgleda tako, da veliko berem in še več premišljujem in potem še malo berem in potem še malo več premišljujem. Ravno včeraj sem recimo prišla do spoznanja, da bi mogoče morala bolj uporabljati logiko v mojem pisanju. Če že kdaj kaj semi-znanstvenega napšem, pišem zelo intuitivno, kar pomeni, da velikokrat ne argumentiram zelo natančno, ampak samo namignem, da se mi zdi, da je tako prav. To pa itak v znanosti ne gre, ker je to pač znanost. Čeprav, če me vprašate in vam odgovorim po resnici, literarna veda zame ni znanost. (Zdaj me najbrž vsi humanisti sovražite, ker zopet diskretitiram naše polje in poveličujem naravoslovje.) Ali veste, da je obstajal čas, ko smo imeli popolnoma lastna pravila? Se nam ni bilo potrebno držati svete trojice naravoslovja: objektivnost, preverljivost in še nečim, kar vedno znova pozabljam, ker me boli kurac. Saj ne pravim, da je bilo tako bolje, ampak ni nam bilo potrebno vedno znova po tujih pravilih dokazovati, da imamo pravico govoriti.

Bluzim, vem. To je zato, ker se počutim kot debil, ko se grem znanstvenico. Mogoče, če bi z belim kitlom v laboratoriju brala knjigo in premišljevala, bi se počutila bolj znanstveno. Namesto tega pa v dnevni sobi na kavču pišem na računalnik in zraven poslušam rokenrol. In očitno vsem pišem blog … debil.

TVAJLAJT

Ok, končno sem se spravila in pogledala zadnji inštalment tvajlajta … what a load of shit.

Mislim, prebrala sem knjige (in English) in že tam je bilo res naporno brati vse te srednjeveške predstave o tem, kako naj bi življenje mlade ženske zgledalo, ampak film je pa res še veliko slabši. I don’t even know where to begin… in to ne o filmu, ki ima slabe dialoge, igra je čudna in zgodba je pač taka kot je. Tud režija ni ne vem kako bleščeča, fotografija tudi ne.

Ampak kaj povedati o knjigah, ker že vse vemo? Kako je avtorica mormonka in Američanka, kako je za najstnike ideja o taki popolni ljubezni privlačna, kako vsi hočemo biti nesmrtni in kako so vampirji končno postali družbeno sprejemljiva skupina, ki bi jih lahko imeli za sosede. Kako se feministke križajo, ker je Bella popolnoma nesamostojna, zmedena, zadeta od Edwarda in kako sledi najbolj varnem in najbolj pravem sistemu: poroka-seks-nesplav-otrok-afterlife. Kako je seks brez zaščite in kako splav ni rešitev … sicer me ta pro-life element ni tako motil, ker (če se prav spomnim tudi iz knjige) recimo Bella “začuti” otroka in si tako ne more predstavljati splava. Večje težave imam tam, kjer je ali ženska prisiljena obržati otroka, čeprav ga ne želi oz. ko je splav prepovedan. Podobno kot pri ja ali ne otroci, if you are feeling it, go for it, otherwise no thank you.

Ne, dajmo se osredotočit na edino res žalostno zadevo, o kateri se v mojem krogu včasih pogovarjamo. Imamo avtorico – žensko, da poudarim – ki piše knjige o glavni junakinji – ženski, da pudarim – pa vztraja na patriarhalnih, tradicionalnih in klišejskih predstavah. Avtorica ima moč, da naredi KARKOLI, KAKORKOLI, ampak vseeno se odloči perpetuirati dani sistem. In to je samo žalostno. Tudi avtorji – moški, da poudarim – imajo to moč, ampak jo redko izkoristijo. Ne pravim, da imajo avtorji in avtorice nalogo ali dolžnost, da to počnejo, saj literatura in kultura (visoka, nizka, pop, kič … kakrkšnekoli “stopnje”) nimata kakršnekoli naloge ali misije, ampak včasih, res včasih bi bilo fino srečati kaj takega. Mislim, saj se zgodi, ampak tako redko, da redko pomislimo na to, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Hvala za đez.

GNILOBA

Jebemti sem gnila zadnje dni!

Sam gledam TV, spim do 12h in jem sladkarije. Okej, vmes berem malo primarne literature in delam za šolo. Ampak morala bi pisati članek, sesati, pomiti posodo, brisati prah, likati … brati več, nujno pobrisati mojo tipkovnico, ker je res zaprašena. Kupiti novo puščico in nekaj novih kulijev, kupiti darilo, kupiti mleko.

Nemci pravijo temu, da imam notranjega Schweinehund-a… kar pomeni enostavno, da sem gnila. In lena. In gnila. In lena. In nagnjena k očitnem samomoru. Napisati moram nekaj, čemur se reče doktorsko delo. Preden lahko začenm pisati doktorsko delo, moram napisati znanstveni članek, seminarsko za … za … za nekoga in po možnsoti še eno seminarsko za nekoga drugega. In očitno z mojim spanjem in gnitjem delam samomor, ker časa ni veliko, dela pa.

Zakvaj?!?!?!?!?!?!?! Gniloba. *pride nekej nezanimivega, ampak pisanega po TV in gre gledat TV*

%d bloggers like this: