ZAKAJ LJUBIM GLASZBO?

by Vidimvas

Ja, cel ta povst bom pisala glaSZbo … I like it that way, I think it is funny … what?

Ljubim glaszbo, beri rokenrol. Težko razumem ljudi, ki nimajo izbranega stila glaszbe oz. je sploh ne poslušajo. Kako si lahko celo življenje brez glaszbe, brez težkih kitarskih rifov, distrošnov in wahwahijev, brez bobnov in činel, brez bas bas bas lajnov, brez solaž in brez kričanja? Kako lahko hodiš po mestu brez i-nečesa v ušesih in kako lahko ne pustiš, da te preplavi in prevzame?

Težko je napisati, kako zelo imam rada glaszbo in kako zelo me skrbi, da bo moj tinitus (kronično šumenje v ušesih) preklopil na gluhoto. To bi bilo absolutno grozno. Tudi zdajle poslušam nekaj, to je Siddharta, ID (ja, haters gonna hate). Spominja me na najstništvo, na valeto in na ekskurzijo v Švico z Gimanzijo.

Nikoli nisem hotela igrati inštrumenta (zato imam meni drago osebo, ki je z menoj v sorodu pa ne želi biti imenovana), nikoli niti nisem hotela biti v bendu (zato imam meni drago osebo, ki je z menoj v sorodu pa ne želi biti imenovana). Upam, da bom lahko kdaj pomagala kakemu bedu, da kam pride (meni draga oseba … TAKE A FUCKING HINT ALREADY AND LET ME HELP) in če bom kdaj v življenju imela možnost, bi rada šla na turnejo z enim svetovnim bendom kot roadie.

If I could live my life as I want to … I would be long gone and be a roadie, have a full body suit (of tattoos), many more piercings, a punk mohawk and probaly smoke and be a production manager to a really big band.

O tem niti ne morem govoriti v slovenščini, ker je tako neverjetno, da moram preklopiti v jezik želja sanj – amerikanščino.

I love music.