ZAKAJ NE VERJAMEM?

by Vidimvas

Tale blog bo pa kompleksen in resen in … in … pač, težek.

I do not believe in god. Or God, however you like it.

Hodila sem k verouku, opravljene imam vse zakramente, ki jih neporočena ženska lahko ima in ne verjamem. Ko sem bila stara ene 13 let, sem prvič, edinkrat in zadnjič v življenju molila. Molila sem, za dobro oceno pri matematiki v osnovni šoli. In po nekaj minutah sem sledeče ugotovila: itak vem, kaj sem znala, vem, kaj nisem znala in točno vem, da bom dobila 4. Dobila sem 3. In potem sem ugotovila, da vse kar počnem, počnem jaz in nihče drug in nihče drug ne more spremeniti ali vplivati na moja dejanja. In tako sem zaključila z bogom … ali Bogom, kakor želite. Vprašanje boga/Boga ali ne-boga/ne-Boga je zame postalo tako nepomembno, da dejansko težko govorim o tem, ker je meni to tako jasno, kot dejstvo, da imam noge in ne govorimo velikokrat o tem, da imamo noge in kaj pomenijo naše noge in kako nam naše noge narekujejo določene stvari …

Če si že predstavljam boga/Boga in vero vanj/vanjo, pa si vseeno predstavljam neko svobodo in ljubezen. Niti približno pa ne sovraštva do drugačnih, sovraštva do žensk, skrajno šovinističnih nazorov in skrajno rasističnih izjav. Kar večinoma Organizirana Vera je. Ali pa tudi ne, kaj pa jaz vem, I am an infidel. Se mi pa zdi … lahko pa se motim … Stephen explains it better: http://www.youtube.com/watch?v=ZrY97oEojvM&feature=youtube_gdata_player

This, I think, is a weird blog … Dajmo slikco, da zaključim z eno bolj normalno noto: