vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: March, 2012

RAMMSTEIN

Zadnjič sem rekla, da ne pišem dovolj o rokenrolu. Ko pa je tako težko. *sigh*

Potem pa sem bila danes malo zafrustrirana in tečna, pa mi je iPod postregel z Rammstein Sonne. In sem bila instantno dobre volje. Če ne poznate komada, tukaj video:

To je bil moj prvi stik z Rammsteini. Ne spomninjam se točno, kdaj je to bilo (nekje v gimnaziji), se pa spomnim, da sem imela kurjo polt in sem samo buljila v TV. Ja, takrat v pradavnini smo glasZbo spremljali še po televiziji. Takoj sem si zapisala(!) skupino in šla naslednji dan KUPIT cede. Kupit. Halo! Nato so Rammsteini postala moja najljubša skupina, moja obsesija.

Kaj me privlači na Rammsteinih? Da je to šest tipov, ki so dejansko vsi tipi. Desci, če hočete. Brez traparij, brez škandalov, brez eskapad.  Da pridejo na oder in vse kar slišiš od njih je “Danke. Hvala.” Da imajo za moja ušesa zelo prijetno mešanico rokenrola in elektro-industrala. Dass sie sich den deutschen Medien verweigern. Da ne govorijo z nemškimi mediji. Da na podelitvah nagrad vedno rečejo samo “Danke.” Da Till Lindemann poje vedno v 1. osebi, da poje o resničnih stvareh na resnični način. Da poje o posilstvih, samomorih, incestu, perverzijah, umorih, nasilju, kanibalizmu itn. da poje o stvareh, o katerih ponavadi ljudje niti ne razmišljajo. Da je njihova estetika fenomenalna, naj samo pokažem zadnji album Liebe ist für alle da:

Njihovi spoti so nekaj fenomonalnega, naj samo pokažem spot za zadnji komad Mein Land:

Kar mi je pa še najbolj všeč, je pa Tillova nemščina. Tole bo sedaj relativno brezveze za vse, ki ne znate in ne cenite nemščine, ampak mi je vseeno. Kar Till počne z nemščino je najbrž za neuka ušesa neko gruljenje, rolanje rrrrr-jev in najbrž vas spominja na tiste bolj naci Nemce. Da irrt ihr euch aber gewaltig. Kar Till počne z nemščino je nekaj posebnega, saj iz tega jezika potegne neverjetno poetiko, lepoto in dela take slike in podobe, da si jih lahko predstavljam. Ko v Ich tu dir weh reče “Ich leg dein Fleisch in Salz und Eiter” mi je bilo cel teden slabo, ker sem vohala surovo meso v soli in človeškemu gnoju. Rammsteini se zelo radi igrajo z nemščino, ki je zelo hvaležna, kar se tega tiče. Primer Du hast:

Du

Du hast

Du hast mich

Du hast mich

Du hast mich gefragt

Dokler ne pridemo do gefragt (vprašati), slišimo lahko tudi hassen (sovražiti). Tako, da kar nekaj časa ne vemo, kaj točno mislijo. Takih primerov je veliko. Prav tako je veliko lepega rimanja in izbranega govoričenja, ala Dirne, Antliz, Zähre… Potem pa tole citiranje, od Geotheja, Fontaneja, do Brechta. Dva primera spodaj:

Goethe, Erlkönig: „Wer reitet so spät durch Nacht und Wind? Es ist der Vater mit seinem Kind; Er hat den Knaben wohl in dem Arm, Er faßt ihn sicher, er hält ihn warm. “

Rammstein, Dalai Lama: „Ein Flugzeug liegt im Abendwind – An Bord ist auch ein Mann mit Kind – Sie sitzen sicher[,] sitzen warm – Und gehen so dem Schlaf ins Garn. “

Brecht, Die Moriat von Mackie Messer: „ Und der Haifisch, der hat Zähne / Und die trägt er im Gesicht / Und Macheath, der hat ein Messer / Doch das Messer sieht man nicht. “

Rammstein, Haifisch: „Und der Haifisch der hat Tränen / und die laufen vom Gesicht / doch der Haifisch lebt im Wasser / so die Tränen sieht man nicht.“

Bom citirala še nekaj iz Tillove Messer pesniške zbirke, tole je prva kitica Tod nach Noten.

Geboren in Bedrängnis

und an eine Sau gelegt

den Zitzen zum Verhängnis

Milch in beiden Ohren

so offen Ärfernis erregt

gealtert in Vergängnis

Tod sei Dank nicht neugeboren

So geil. Es tut mir in der Seele weh, dass nicht so viele Menschen nicht so gut Deutsch verstehen, wie manche von uns. Ihr verpasst so viel. Da pa boste zadovoljeni tudi tisti, ki ne znate nemško in ste bolj na glasZbo prišli, tule še moj izbor najljubših komadov.

Pa še nekaj jih je, ampak vam ne bom utrujala. Dokaz, da sem res obsedena z Rammsteini je, da sem v 1. letniku za Kreativno pisanje napisala zgodbico, katere dialog je bil sestavljen samo iz besedil Rammsteinov in da sem v 4. letniku za Literarno didaktiko didaktizirala eno izmed njihovih pesmi. In da imam vse limited edition stvari, razen tistega kovčka s 6 dildi, lisicami, kondomi in lubrikantom, za Pussy singelco. It seemd a bit much.

Rammstein are the best fucking band in the world.

AFTERMATH

No pa mamo.

Rezultate.

Komentar. Razočarano užaljena, s kančkom sej-sem-vedela, da bomo zajebal.

Odločitev za ne-otroka se očitno kaže kot prava. Počasi se bo potrebno preseliti nazaj k staršem, kot kaže bom brez denarja. In brez službe.

Dobro, da nimam avtomobila, kruha ne jem.

Srečna sem, ker sem bela in hetero, sicer ateistka, ampak zgledam, kot da bi lahko potencialno bila kristjanka, škoda samo, ker nimam tiča in jajc …

Kdaj bomo spoznali, da je zaradi nas samih tako kot je? In da mi sami lahko vplivamo, na to kako je? Pa ne v smislu “oh, let’s all hold hands and protest by making love infront of the stock market”, ampak v spoznanju, da smo ljudje. Tudi vsi ostali.

In za posladek ena iz Tviterja: You can’t write the number ‘6’ while making clockwise circles with your leg. (Prosim za fidbek.)

MOJ FETIŠ: POPULARNO(ST)

Kot ste že ugotovili imam nekaj fetišev. Eni so čisto v redu, drugi pa niti niso tako v redu, ampak so tečni. Eden izmed tečnih fetišev je zanimanje za stvari, ki so popularne. In to tako mejnstrimovsko popularne. Ala LMFAO, Nicki Minaj (glejte to, obljubljam vam, da vam ne bo všeč), Katty Perry, MDNA, Kony2012, nič več Heidi in Seal itn. What is up with that?

Ne vem.

Kako si lahko predstavljate ta moj fetiš? Ko neka stvar postane popularna, potem eksplodira in je povsod. In, ker še malo gledam nemško pop TV, potem vem, vsaj približno, kaj je kdaj popularno. In kaj se potem zgodi z mano? Predstavljajte si psa – prosim, ali nemško dogo ali pa irskega volčjega hrta. No, to so veliki goofey dogs, a bit dopey, ki lazijo naokoli, če bi lahko govorili bi rekli samo “duh” (tisti angleški dddd, ne ghost), mahajo z repom in se slinijo. In potem nekaj eksplodira in gredo navdušeno pogledat, se slinijo, mahajo z repom in po možnosti še skočijo nate. In potem malo vohajo, se malo slinijo in potem “oh, nothing special, I will go back to licking my balls”. Tako nekako je moje zanimanje za popularne stvari. “Oh, so Heidi and Seal are no longer together. A.”

Edini semi razlog, ki sem ga identificirala, zakaj gledam svetovno popularne stvari je sledeči. Ko pop zvezde ali medijske osebnosti recimo gredo v Starbucks in naročijo vodo, potem ima to tako “moč”, da gredo vse ostale ovce v Starbucks po vodo. In ta moč, ta latentna moč vplivanja je meni neverjetno fascinantna. Rhianna uleti v modercu in džins jakni in je džins jakna nazaj. Ta moč, ki jo ti ludje imajo, pa jo izrabljajo za to, da je džins popularen, me iritira. (Okej, Clooney being arrested in front of the Sudanese embassy is nice, but it still doesn’t change the famine in Sudan.) Še posebej je to jasno pri nadaljevankah, ki postanejo hit. In pri knjigah. In pri pop glasbi.

Igra stolov … o, pardon, prestolov … je tak primer. People in position of power, choose to perpetuate things. Tvajlajt je tudi tak primer. Tvajlajt je za miljone najstnikov po svetu dejansko neke sorte biblija. Zame so bili to 5 prijateljev, Novohlačniki in Agatha Christie. Ne vem, če poznate 5 prijateljev: gre za 5 prijateljev + pes, ki rešujejo skrivnosti in kazniva dejanja. V 5 prijateljev je bila George. George je punca, ki se je obnašala kot fant, ker si je mislila, da med njo in Dickom in Julianom ni razlike.  Oblačila se je kot fant, imela kratke lase, bila pogumna, nesramna, močna itn. I wanted to be George. Now girls want to be Bella. Upam, da želi kakšna biti kot Lisbeth ali Susannah ali Buffy ali Lara ali The Bride ali Ksena. I am a nerd in gledam sledeče nadaljevanke: Fringe, Grey’s anatomy, Private practice, The good wife, Doctor Who, Sherlock, Being human, Supernatural, The Big Bang Theory, Dr. House, Torchwood, Lie to me (ko je še bil) in v letih pred tem še marsikaj (Prison brake, Lost, Igro stolov spremljam na eno oko, Criminal minds vsake toliko časa, Everwood v nemščini, ko je še bil …). V koliko teh nadaljevankah mislite, je glavni lik ženska? V prvih štirih. Vse ostalo je samo eno veliko perpetuiranje.

Ali veste, da od Amazon samih, torej, kako so se same prikazovale ni enega prikaza z odrezano desno joško? Vse ostalo so zapisi in kipi in reliefi in slike … moških. Ali veste, kdo so bile Fon iz Dahomeya? Ne? I am not surprised. Se vidi, da sem že spet nekaj brala in da je moj povst od poskusa razlage popularnosti, prešel na moj never ending lajtmotiv femnizem in kaj zdaj. I need to work on my something.

ZADNJE ČASE…

… nimam točne ideje o tem, kaj pisat. Začela sem vsaj tri povste, pa sem jih potem zbrisala. Enkrat sem želela pisati o pomivanju posode in kurčevem prahu, potem o mojem fetišu, potem o televiziji. Zdaj pa že spet premišljujem o ljudeh.

Danes sem bila na šoli v prvi zbornici (imamo tri). In sem, kot rečejo Nemci, ins Fettnäpfchen tretten … nekje sem sedela, kjer kao ne bi smela. Usedla sem se nekam stran od tršic, ker jih ne poznam dobro. In potem je prišlo več tršic in ena tršica me je napizdila, da sedim na njenem mestu in kdo, da sem. In seveda: “Joj, ha ha, pa je res udobno očitno tukaj. Se opravičujem. Za nemščino sem, iz mednarodnega.” Ampak: “Ah, mednarodni ste pa tamle v kotu.” Nato jaz: “…”

Prosim, v zbornici sem bila 10 minut in ena stara tršica je bila totalno znervirana, ker sem sedela na njem stolu. Kaj me je pri tem najbolj motilo? Ton in odnos. Razumem, da imajo ljudje svoje mesto v prostoru, kjer se veliko zadržujejo. In če se ti že 30 let zadržuješ na enem mestu, potem si itak že zažrt v pohištvo in te iritira, če nekdo sedi na tvojem špehu. Tudi v naši zbornici imamo svoja mesta, ampak če kdo sedi tam kot ti ponavadi sediš, se usede nekam drugam. Ton, s katerim me je napadla tršica, je bil zlovoljen, vzvišen in nesramen. Zavedam se, da zgledam kot ena bolj odrasla učenka, ampak ni potrebe po tem tonu. Ker so drugače vsi zelo prijazni in skulirani. Vsega skupaj nas je 120, vem, da se vsi ne poznamo, ampak lahko smo ljudje eden do drugega. Ali ne?

In potem se je v zbornici razplamentela debata o politiki, huronskem krčenju v javnem sektorju (to smo namreč mi) in o Janši, ki je v postopku, ampak vodi državo (ja, Veliki orakelj, domneva nedolžnosti, you can shove that up your ass). In so padale “same relativno dobre ideje”: poslance na minimalno plačo, ukinit nadomestilo, ki ga dobijo po tem, ko niso več poslanci, organizirat bus, da jih vozi na delovno mesto, ne pa luksuznih avtomobilov itn. Če ste opazili, sem dala “same relativno dobre ideje” v narekovaje. Ker to niso take ideje, ki so ravno najbolj pametne, gredo pa – po mojem skromnem mnenju – v pravo smer. Najprej naj pospravijo po lastni hiši, potem pa zunaj nje.

In sedaj o ljudeh. Zakaj smo ljudje tako ljudjastični? Saj bi napisala človeški, ampak ne. Ljudjastični smo. Kaj, kaj se zgodi, da ljudje postanemo zagrenjeni, pikolovski, nori in začnemo sovražiti? Kaj? Kaj se ti mora pripetiti v lajfu, da ti film poči, ko se v zbornici nekdo ponevedoma usede na tvoj stol? Kaj se ti mora pripetiti v lajfu, da … ne vem, že spet sem pozabila točno kaj je bil moj point. Slika za tolažbo:

KAJ ME GONI?

Mogoče goni oz. gonjenje ni ravno pravi izraz. Kot bi rekla Slon in Sadež, kaj me bewega. Kaj je motivira, kaj me žene naprej. Kaj me goni, pač.

Če veste, da imam tattoo, potem veste vsaj približno veste, kaj pomeni moj tattoo. Za vse tiste, ki ne veste, naprej fotka:

Tole je moj tattoo, sveže narejen. NI ANGEL, ne verjamem v angele. Verjamem pa v svobodo. To je težaven pojem in najbrž se bolj filozofsko navdahnjeni med vami že križate, ampak hear me out. To sem jaz. Jaz če bi lahko živela, tako kot želim. Rada imam občutek, da me nič ne drži, da me nič ne veže. Ne služba, ne Veliki orakelj, nič. V popolnem svetu bi lahko tako enostavno odletela stran. Tega se moram tudi vedno spominjati, da me nič in nihče ne sme privezati.

Kar pa me goni, je nekaj drugega. Kar me goni je moja t.i. “notranja razklanost” oz. kot jo jaz imenujem: the thing that is driving me fucking CRAZY. Bomo sedaj naredili chart oz. mojo priljubljeno eksel tabelo, da boste lažje razumeli:

MAJA

Maja

rock’n’roll Franz Kafka
tattoos Michel Foucault
piercings Judith Butler
science fiction and fantasy pisanje doktorata
Kat von D znanost
leathers poučevanje nemščine
yelling and being mad govoriti in biti logična
English slovenščina in nemščina
high heels and Chuk Taylors profesionalnost in vodenje
thinking and brooding and yelling again argumentiranje in razumevanje
doing crazy and don’t giving a fuck odgovornost in prijaznost

intelektualka

Zdaj, na prvi pogled je to vse lepo in prav in fino. Najbrž boste že spet rekli ‘pa kaj bluziš to je itak vse popolnoma v redu in kaj travmatiziraš‘. Seveda, nekateri izmed vas vse to lepo spravite pod eno streho, v eno glavo in nimate težav. Jaz pa, zaradi meni neznanih razlogov, ne morem. Tega vsega na enkrat ne morem spraviti meni v glavo in posledično se te dve stvari vedno tepeta and hece driving me sometimes insane. In to me potem goni naprej, ta večen boj med tema dvema Majama. Močno upam, da nikoli ne bo nobena zmagala. Ker, če katera zmaga, potem bo to pomenilo a) da sem odrasla in b) da bom morala eno žrtvovati and I quite like both.

Kakorkoli, zategadelj sem se tudi končno odločila za nov tattoo. Ki bo vse to lepo povezal v en lep full back piece.

%d bloggers like this: