VOZITI SE

by Vidimvas

Zadnjič se, po kar precej časa, že spet peljala z busom, relacija Ljubljana-Tržič-Ljubljana. Glede na to, da se že od Gimnazije naprej vozim z busom in da sem se z busom peljala že do Estonije (mislim, da je bilo 35 ur), bi človek mislil, da imam pun kufer busov. Saj jih imam, peljem se pa vseeno še rada z njmi.

Moj ritual na busu je zelo enostaven: grem gor, iPod v ušesih, sedim v prvi polovici, ne sme biti pretoplo in ne sme biti prehladno, radio ne sme biti preveč naglas in bog ne daj, da se kdo, ki ga poznam usede zraven mene. To mi je vedno znova in mi še vedno, pokvari vožnjo. Potem pa ali sledi spanje ali pa globoka kontemplacija o vsem. Že od nekdaj se rada vozim z avtom… nikoli mi ni bilo dolgčas in vedno sem bila zadovoljna samo s tem, da sem gledala skozi okno. Ljudje veliko zamudijo, ker ne gledajo skozi okno.

Kakorkoli, tale zadnja vožnja je bila popolna in dejansko sem premišljevala o ljudeh in zakaj smo taki, kot smo. Gledala sem ljudi po Ljubljani in ljudi v Kranju in ljudi v Tržiču in se spraševala, zakaj nam ne uspe. Zakaj se ne moremo odlepiti od sovraštva, od hinavstva, od požrešnosti in od nezaupanja… najbrž zato, ker smo ljudje. Spraševala sem se, zakaj sem taka kot sem in zakaj so drugi drugačni. Zakaj mene ne navdajata sovraštvo in homofobija (čeprav včasih, ko se sprehajam po Čopovi in vidim paketke mafijičičev moj notranji nacij malo ponori … ampak, kot pravi Veliki orakelj, we must embrace our inner Nazi)?

Ljudje gledamo ljudi in včasih se nam zdijo drugi malo čudni in tudi mi se drugim zdimo čudni. Ne vem, kako to povedati, ne da bi zvenela rasistično, ampak srečati popolnoma črnega črnca je včasih malo čudno. Mislim, popolnoma je drugačen od mene (tako kot vsi drugi moški in ženske, ljudje z blond, črnimi in rjavimi lasmi, otroci, stari ljudje, Azijci, Afričani, noseče ženske … VSI) in ja, pogledam ga, malo pobuljim. In potem se v moji glavi zgodi tole “… … …” in grem naprej. V kaki drugi glavi se najbrž zgodi kaj drugega in potem malo ponorijo in potem je na svetu slabše.

So yes, embrace your inner Nazi in pustite, da vas je včasih malo strah in ste malo freaked out … in potem se poskušajte predstavljati, kako vas drugi vidijo. In boste videli, da vas drugi vidijo enako. Mogoče tudi isto.

Videti sebe v drugih in druge v sebi.