ZADNJE ČASE…

by Vidimvas

… nimam točne ideje o tem, kaj pisat. Začela sem vsaj tri povste, pa sem jih potem zbrisala. Enkrat sem želela pisati o pomivanju posode in kurčevem prahu, potem o mojem fetišu, potem o televiziji. Zdaj pa že spet premišljujem o ljudeh.

Danes sem bila na šoli v prvi zbornici (imamo tri). In sem, kot rečejo Nemci, ins Fettnäpfchen tretten … nekje sem sedela, kjer kao ne bi smela. Usedla sem se nekam stran od tršic, ker jih ne poznam dobro. In potem je prišlo več tršic in ena tršica me je napizdila, da sedim na njenem mestu in kdo, da sem. In seveda: “Joj, ha ha, pa je res udobno očitno tukaj. Se opravičujem. Za nemščino sem, iz mednarodnega.” Ampak: “Ah, mednarodni ste pa tamle v kotu.” Nato jaz: “…”

Prosim, v zbornici sem bila 10 minut in ena stara tršica je bila totalno znervirana, ker sem sedela na njem stolu. Kaj me je pri tem najbolj motilo? Ton in odnos. Razumem, da imajo ljudje svoje mesto v prostoru, kjer se veliko zadržujejo. In če se ti že 30 let zadržuješ na enem mestu, potem si itak že zažrt v pohištvo in te iritira, če nekdo sedi na tvojem špehu. Tudi v naši zbornici imamo svoja mesta, ampak če kdo sedi tam kot ti ponavadi sediš, se usede nekam drugam. Ton, s katerim me je napadla tršica, je bil zlovoljen, vzvišen in nesramen. Zavedam se, da zgledam kot ena bolj odrasla učenka, ampak ni potrebe po tem tonu. Ker so drugače vsi zelo prijazni in skulirani. Vsega skupaj nas je 120, vem, da se vsi ne poznamo, ampak lahko smo ljudje eden do drugega. Ali ne?

In potem se je v zbornici razplamentela debata o politiki, huronskem krčenju v javnem sektorju (to smo namreč mi) in o Janši, ki je v postopku, ampak vodi državo (ja, Veliki orakelj, domneva nedolžnosti, you can shove that up your ass). In so padale “same relativno dobre ideje”: poslance na minimalno plačo, ukinit nadomestilo, ki ga dobijo po tem, ko niso več poslanci, organizirat bus, da jih vozi na delovno mesto, ne pa luksuznih avtomobilov itn. Če ste opazili, sem dala “same relativno dobre ideje” v narekovaje. Ker to niso take ideje, ki so ravno najbolj pametne, gredo pa – po mojem skromnem mnenju – v pravo smer. Najprej naj pospravijo po lastni hiši, potem pa zunaj nje.

In sedaj o ljudeh. Zakaj smo ljudje tako ljudjastični? Saj bi napisala človeški, ampak ne. Ljudjastični smo. Kaj, kaj se zgodi, da ljudje postanemo zagrenjeni, pikolovski, nori in začnemo sovražiti? Kaj? Kaj se ti mora pripetiti v lajfu, da ti film poči, ko se v zbornici nekdo ponevedoma usede na tvoj stol? Kaj se ti mora pripetiti v lajfu, da … ne vem, že spet sem pozabila točno kaj je bil moj point. Slika za tolažbo: