vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: April, 2012

… PRAZNIKI … ZGODOVINA … RAZGOVORI … AVTI …

Tale naslov je tako neumen, ampak danes bi rada pisala vsaj o dveh izmed teh štirih stvari, tako da nisem vedela, kako naj temo sporočim v zelo kratkem naslovu.

Najprej k praznikom. So … juhu.

Nato k zgodovini. Ena misel se mi je motala po glavi, medtem ko sem gledala prireditev, Sutjeske in dokumentarce. Kako si lahko mi drznemo karkoli soditi o zgodovini in o stvareh, ki so se dogajale? Mislim, kako pa bi vi odreagirali v vojni, če bi vam pred očmi najprej pobili pol družine in potem s puško na glavi vprašali, ali z nami ali pa nikamor? Ne morete vedeti in težko vemo, kako je bilo res takrat. In saj vem, da zgodovino pišejo zmagovalci in so interpretacije itn itn … ampak, včasih si želim, da bi jo imeli samo za string of past events, that were important, but not relevant anymore… vem, naivno.

O razgovorih. I mean, come one … najprej tri mesece nič, zdaj pa vsi naenkrat.

O avtih. Vozim ga že spet. It feels nice. Nekateri veste, da sem avto nehala voziti zaradi sledečega dialoga enkrat pred 1. letnikom faksa. “A grem lahko z avtom na faks oz. do železniške? “Ne, je sonce, je megla, je dež, je cesta, je oblačno, piha veter, je mastno na cesti, je zgodaj, je pozno, je sneg, je sodra, je toča … je vreme.” “Okej, jebi se … ne bom vozila avta.” In tako nisem vozila avta … to ni bila ravn najbolj odrasla odločitev v mojem življenju, ampak ko pride do konfrontacij s fotrom, se redko obnašam kot odrasla oseba.

Okej, saj ni bilo tako hudo…

Also, tropičje … FTW! … … …

Advertisements

WALLOWING IN SELF-PITY

Jutranji blog.

Danes sem na vsezgodaj imela sestanek, kjer so mi basically povedali, da sem zanič in da so stvari, ki jih počnem zanič. A great way to start the day.

Medtem, ko sem poslušala, kako ne znam odgovarjati na vprašanja, kako sem raztresena in neorganizirana, kako v svojih oblačilih zgledam raztrešeno, ampak da so vseeno tudi odlične stvari in da ne smem poskušati postati kdo drug, ampak najti svoj stil, sem se spominjala fakultete, kjer smo dobili enako mešana sporočila. V enem letniku, smo bili hkrati najboljša generacija zadnjih let in najslabša generacija zadnjih let. Potem pa vedi, koliko dejansko veljaš in znaš.

In medtem, ko so se moje besede iz mojih ust valile kot veliki, okorni in neumni kosi vate, so vame rezale trde, ostre in nesramne besede, ki so tudi trdile, da ne znam uporabljati slovenskega jezika in me je zraven spremljalo zavijanje z očmi, sem se začela spraševati o tem, kaj počnem sploh tam in zakaj se človek odloči, da bo tak nadrejeni. Kaj počnem tam, če sem zanič? Raje grem kam drugam. In zakaj je potrebno, da ko daješ kritiko (ja vem, to ni slovensko, ampak Kritik üben ni enako kritizirati, vsaj zame ne), se hkrati spravljaš na stvari, ki niso povezane s tem, kar dejansko pošneš? To ni na mestu in ne razumem, zakaj ljudje tako radi to počno. Mogoče pa sem razvajena od Bivšega Šefa, ki je bil zelo benevolenten nadrejeni in ti je vseeno jasno dal vedeti, kdaj ni zadovoljen, pa se vseeno nisi počutil kot debil ob tem. To je moj cilj dejansko, biti tam človek, ki lahko tako kritizira, da je zraven še ohranjeno počutje, da si človek, ki nekaj velja. (Okej, skoraj sem napisala človeško dostojanstvo, ampak se mi je zdelo preveč patetično. Čeprav sem zdaj napisala in dejansko je patetično.)

So, I am at the moment wallowing in self-pity, because contrary to popular belief, I have feelings, čeprav bralci mojega bloga to veste, and sometimes they get hurt. In takole zgledam, samo brez joka in s kavo, zraven gledam eks-fajle:

 

Dasiravno (in zategadelj; ne bo pasalo v stavek, ampak je pa smešen veznik), že implementiram tisto, kar so mi rekli, čeprav mi gre relativno na živce, ampak se bo seveda izkazalo za zelo pametno in bom itak na koncu te stvari hvaležna za te stvari. Samo mogoče ne bom več tam, da bi izrazila to hvaležnost.

And, also welcome to Future Gadget.

 

VEČ STVARI NAENKRAT, ZA NEKATERE NISEM PREPRIČANA, TUDI ZA OSTALE NE

Kot je razvidno iz naslova, bo tole rahlo daljše.

Mogoče ste opazili, da sem iz svojega urnika izpustila en dan. To je zato, ker sem premišljevala. (Yes, I sometimes do that.) Premišljevala sem o naslednjem povst, torej o temle. Kaj vse naj dam notri in česa ne, kaj naj razložim in kaj ne. In sem se odločila, da bom razložila dvoje. Moje gledanje novic in potencialno moje daddy issues. In potencialno še o nečem.

Najprej k novicam. Ne gledam jih, kot že veste, ker me spravljajo ob živce. Moje zasledovanje novic gre v dve smeri. Na vsake svete kvarte poguglam naslovnice in to je to. In potem sprašujem Velikega oraklja, kaj dogaja. Ne zdi se mi smiselno, da se z eno zgodbo ukvarjam en mesec, če mi je že na začetku jasno, kaj se bo zgodilo. It seems a waste of time. Zato velikokrat ne vem, kaj se dogaja vmes in sem slabo informirana, ampak v končni fazi nisem šokirana, ko se zgodi to, kar se zgodi. Lahko bi rekli, da sem lena ali naivna (kar je po vsej verjetnosti res res), najbrž sem tudi jaz ena izmed tisti, ki s(m)o krivi, da se vse kar nam servirajo požre, ne da bi kaj pomislili ali pa vsaj poskušali spremeniti. Amapak resno, kdaj ste nazadnje gledali poročila ali brali novice? Kako se lahko prebijete skozi toliko sranja, da potem izveste pol dejstva? Jaz nimam potrpljenja za to. Pa bi ga najbrž morala imeti … ampak ga nimam.

Daddy issues… well I am not quite sure. Kot veste sem feministka … tum, tum, tum. To pomeni, da imam izostreno in našpičeno uho za vse, kar je povezano s spoloma – obema. Šala: “V šolstvu, zdravstu in sodstvu so same babe. Ni čudno, da gre država v kurac, če je pa pol države enkrat na mesec nore.” Smešno? Ja, ha ha ha … ha. Not. I mean, not to me. Crazy? Mogoče. Mislim, vse kar naredi moj fotr interpretiram … če prdne, se mi zdi, da je to sporočilo zame. So yea, daddy feminist issues. Zato velikorat skočim na pištolo, kot rečejo američani in popizdim, ko mogoče ne bi bilo treba. Pred kratkim sem se prvič zapletla v flame war na netu in dejansko sem prepričana, da imam point, sem pa hkrati tudi zanalizirala, da sem issue začela, ker mam feminist daddy issues. Kar pomeni, da je nekdo nekaj komentiral, tako kot včasih moj fotr in jaz sem se instantno počutila užaljeno in ranjeno. In sem reagirala. Kar želim s tem povedati je, da imam issues, ki včasih brez mojega vedenja malo pobezljajo.

Oh, look at me … explaining myself on the internet, like somebody cares…

Potencialno zadnja stvar za danes pa je odločitev, da preden me tetovira Kat, me bo še enkrat tetoviral Mato. Zahvaljujoč raznim žurkam, kjer mi razni ljudje kažejo razne sveže tatuje, se je v meni pojavila želja po takojšnjem novem svežem tetoviranju. In zahvaljujoč raznim latinistom in guglu imam tudi že motiv. Vse ostalo sledi kasneje.

Oh, and also … sem ugotovila, da imam veliko dilemmmo. Kot me je opozorila nedavna flame war, ste na eni strani vsi fuckers, po drugi strani pa želim biti prijazna humanistika. Somehow that really doesn’t go together? Or does it?

In, in, in ker ste bili tako dolgo z mano za nagrado dobite sliki… obe sta zaradi umetniškega vtisa ležeči:

MISLI(M)

Well, hello!

Mislim, da sem včeraj zamudila povst, ker sem mislila, da nisem dobro premislila, o čem bom pisala. Pa sem napisala vsaj 4 povste vmes in jih nisem objavila, ker mislim, da niso dodelani (ha, enkrat za spremembo, ne?). In mislim, da bom danes napisala nekaj o tem, kar si mislim o tem, kar delam zadnje dni.

Mislim, da veste ali pa da vsaj mislite, da ne maram grozljivk in splešerjev in horor filmov. To je zato, ker sem pussy. Zelo enostavno, pri 26. si lahko priznam, da se pussy, po slovensko prpa in me je absolutno strah gledat karkoli strašljivega. Da si boste lažje mislili, o čem govorim, kratek seznam filmov, ki jih ne gledam, ker me je strah: Krogi, Omni, Izganjalci hudiča, Cabin in the woods, The Hills have Eyes, Žage, Wolfman, Alieni, Predatorji,  Petki 13 itn. Basically, everything that features the devil, litlle dead girls, cuting of limbs and aliens or deadish monsters. I  do love vampires and like those movies.

Mislim, da me je tega strah za to, ker sem kot Mulder: I want to believe. Mislim, da si nekje globoko spodaj, kamor nikoli ne pogledam, puščam možnost, da bom nekega dne doživela Supermana ali invazijo alienov ali pa da me bo obiskal kak poltergajst. In ja, končno sem se tudi spravila gledat X-Files, ki je v meni sprožil ta strah pred temi filmi, ker sem enkrat videla 5 minut ene epizode, that freaked me the fuck out … couldn’t sleep for a week! In zdaj se zelo odraslo soočam z mojim zelo otročjim strahom. Zaenkrat mislim, da so iks-falji zelo 90., imajo low production value, igra se mi zdi je relativno zanič, strah me je pa vseeno.

Stuširala sem benjamina.

DISKURZ

Diskurz je zelo kompleksna stvar. Humanisti in družboslovci to vemo.

Ko sem na faksu prvič slišala za besedo diskurz, si nisem znala prav dobro predstavljati, kaj to je. Potem pa je profesor razložil: če govorimo o diskurzu nafta, potem je vse, kar je bilo napisano in povedano o nafti diskurz nafta. Torej, vse kar je o eni temi napisano in povedano, je diskurz o tej temi. Seveda potem bereš Foucaulta in druge filozofe/sociologe in se ta pojem razširi in zakompleksa, ampak za potrebe danjašnjega povsta zadostuje ta enostavnejša razlaga, še posebej, ker bo današnjni povst bolj praktičen, ne toliko teoretski.

Moj diskurz je vse, kar sem kadarkoli napisala in povedala. In, kar je povedano in zapisano o meni. Diskurz Velikega oraklja je vse, kar je povedal in napisal on. In, kar je povedano in zapisano o njem. Diskurz feminizma je vse, kar je bilo napisano in govorjeno o feminizmu in s strani feminizma. Meni posebej pomembno pri diskurzu pa je njegov način oz. po domače povedano, usmerjenost. Diskurz usmerjen na izključevanje ali na vključevanje. Diskurz, ki sprejema ali diskurz, ki izključuje.

Poglejte torej svoj diskurz. Vse, kar ste kadarkoli napisali in rekli in kar je bilo rečeno in napisano o vas. Je izključujoč? Je razumevajoč? Je naperjen v uničevanje ali pa poskuša razumeti, čeprav se ne strinja?

Vidi drug diskurz v lastnem diskurzu in prepozna svoj diskurz v diskurzu drugih?

Najbrž je brezveze razlagati o tem, da sem na splošno zelo razočarana nad diskurzom tam zunaj. Nihče nikogar ne vidi in kar je še huje, nihče nikogar noče videti.

Šefica, še depresivna?

%d bloggers like this: