DVOM IN STRAH

by Vidimvas

Kadarkoli moram karkoli napisati, tudi sedaj, me je strah in dvomim. Dvomim v svoje izjave, strah me je, da pišem – če si lahko sposodim Bahtina – monološko, dvomim v vrednost mojega blebetanja.

Okej, najbrž ste že opazili, da imam travme z inteligenco oz. z biti pameten. Ah, fotr … hvala. Gre za dejstvo, da se vedno, ko sem prepričana, da sem pametna, oglasi en tak majhen glasek, ki pravi sledeče: “Neumna si in tako bo vedno ostalo.” Vedno. Vsakič. Razen kadar spim, takrat samo spim. Če bi se to dogajalo med spanjem, bi se že zdavnaj fentala. In seveda sem z leti razvila veliko obrambnih mehanizmov, eden izmed njih je tudi dejanska pamet in inteligenca.

A veste, kdo je Kasandra? Za vsak slučaj. Mislim, da je bila to hčerka Priama, v katero se je zaljubil Apolon in ji dal moč prerokovanja. Amapk ona ga ni jebala in potem je šovinist iz nje naredil glas vpijočega v puščavi oz. priredil je zavede tako, da ji nihče nikoli  ni nič verjel. Včasih, kadar grem v domovino na obisk, se počutim podobno. Govorim o stvareh, ki jih vem – celo citiram članke, revije, oddaje, v skrajni sili tudi Velikega oraklja (ja, sklicujem se na moško instanco, Simone se opravičujem!) – pa se mi vedno znova dogaja, da mi ne verjameta. Me zanima, kaj me dela tako neverodostojno? Najbrž pomanjkanje penisa. Maybe next time I should wear a dildo? Zdaj pa si to predstavljajte, da se vam dogaja že 26 let? Okej, eni boste že spet rekli “nehaj travmatizirat”, ampak to je pač že spet moja travma, ki je ne znam prebroditi.

Zato se vedno trudim, da nisem nesramna ali nasilna v svojm pogovoru oz. govoru oz. pisanju. Da ne izključujem, da je moj diskurz naravnan na razumevanje drugih, ne na zatiranje in izključevanje drugih. Humanistka in feministka do konca, čeprav vas imam ponavadi poln kurac in se imam najbolj takrat, ko sem sama. In včasih vas napizdim, ampak je skoraj vedno upravičeno in vedno dejansko zelo resnično in imam point. Pa se tudi vedno opravičim prej ali potem.

Come to think of it. Ali se počutim neumno res zato, ker mi je fotr to velikokrat namignil, ko sem bila otrok, ali pa zato, ker živim v tako spatriarhatizirani (hvala bogu, da to ni dejanska beseda) družbi  in sem sama tako spatriarhatizirana, da se moj način pametnosti (to bi pa morala biti beseda) enostavno ne sklada z tistim, ki naj bi bil veljavni? A vidite, o čem govorim, ko rečem, da dvomim? Vedno in posvod.

Who knew? Že spet povst o feminizmu. Zato sem dodala kar nov meni, feminizem, ker očitno ne morem brez.