ŽIVLJENJE IN TE STVARI

by Vidimvas

Zadnjič sem prebrala Cavazza, tisto knjigo o njegovem življenju, ki ga je spesnila Milekova. Fotr jo je dobil za rojstni dan in ker to ni njegov pribljubljen žanr, sem jo malo uzurpirala. Prebrala sem jo v parih urah, kot pravi moja mentorica, na dušek.

Bila sem skeptična, ker je to slovenska knjiga in ker slovenske knjige nisem brala že … že … že dolgo časa. In ker je to knjiga, ki je kao-avto-pa-to-res-ni-biografija in ker je to knjiga o Slovencu, ki to ni. Pa sem malo polistala in je bilo veliko preklinjana, pa me je začelo zanimati in sem jo spila.

Knjiga je dobra. Dobro je napisana, res je dobro napisana in zgodba je dobro postavljena. In je dobro napisana.  Predlagam, da si jo preberete, tako, na dušek.

Cavazza je imel in še ima zelo zanimivo življenje. Tip je bil povsod in doživel marsikaj in ne bom ga opevala. Ob branju knjige, ki je vseeno življenjepis, čeprav malo zromantiziran in znoveliriziran, me je prešinilo, da imajo redki ljudje tako zanimiva življenja. Saj pravim, preberite si knjigo, ne bom vam povedala. Kaj sem doživela do sedaj? Največja kriza v mojem življenju do sedaj je bila, ko mi fort ni pustil ven z bivšim. Ali pa sem po semi-napornem dnevu malo utrujena. Ali pa mi je fotr nekajkrat dal vedeti, da sem neumna. Ali pa da so mi umrli stari starši, ko sem bila v Berlinu. Mogoče kdaj zmanjka soka v hladilniku ali pa se pokvari majoneza.

Ne moremo poročati o vojnah, kako smo pešačili 50 kilometrov do šole, kako smo bili lačni, ker ni bilo ničesar za jesti, ne morem poročati, kako so nas starši tepli in kako so naši stari starši ležali na parah v kuhniji ali kako smo švercali kavo iz Italije.

Ne me razumet narobe. Vesela sem, da mi ne bo potrebno poročati o nasilju (razen mogoče takem psihičnem) in mrtvakih v kuhinji, vesela sem, da dobim kave zelo veliko povsod, vesela sem, da kjer trenutno živim ni vojne in da imamo dovolj hrane. Vseeno pa se mi kdaj zazdi, da so naša življenja v primerjavi s tistimi naših staršev in starih staršev nekako prazna … ne manjka vsebine, ampak ta vsebina ni prav kakovostna. Sure, veliko več vemo in hitreje surfamo in vsi smo bili že nekje, kjer naši starši in stari starši še niso bili. Povečini nam gre res dobro. Ampak …

Kaj bodo naše zgodbe? Svoj prvi iPod sem dobila šele pri 19. in moj prvi leptop, ki je bil takrat še brez nevemčesa in so imeli spomina komaj za eno sezono Supernatural, šele pri 22., da se spominjam kaset in CDjev, da sem se morala v srednjo šolo 30 minut voziti z busom in da sem v prvi službi na tabli pisala še na whiteboard z rdečim flumastrom.

Ne vem, vem samo, da jih meni ne bo treba, tako da je to bolj vaš problem.