vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: May, 2012

ON CHILDREN AGAIN

Okej, moram že spet malo pofrustrirati o otrocih in njihovem obstoju.

As well you know, I am not really inclined to have children… for further explanations see here. Ampak sem v poslu vzgoje in izobraževanja otrok. In zadnjič sem se že spet znašla v situaciji, ko sem zaradi svoje naravnanosti (ne morem reči odločitve, ne čutim, da se o teh stvareh lahko dejansko razumsko odločiš) prišla v nekakšni cross fire. Listen …

Govorili smo o Izgubljenem prijatelju (not dead, just lost) in da, če bi bil še z nami, bi ga podpirali v vseh odločitvah in ker ima otroka, bi se z otrokom igrali in ga babysittali, če bi bilo potrebno in bi ga popolnoma vključili v naša življenja. In ja, najbrž bi se naša življenja zaradi tega popolnoma spremenila in to pozitivno. Zraven se seveda poudarila, da bi to počela, čeprav sama ne mislim imeti otrok. To vedno znova poudarim, ker želim, da ljudje vedo, da moja naravnanost ne pomeni, da potem ali ne maram ljudi, ki imajo otroke, ali ne maram otrok, ali pa da potem zame ne bodo obstajali. In da je absolutno okej, če se odločijo za otroke in da jih absolutno podpiram, če si to želijo, ampak da želim, da vedo, da nismo vse take. Pa vendar je potem takoj sledil komentar: “Fino, učiteljica, ki ne mara otrok.” Seveda dopuščam možnost, da je bilo to mišljeno sarkastično … which is fine and really funny.

Ampak vzemimo, da ni bilo in da je bilo mišljeno resno. Do you see, what you do to us? Ali res ne vidite, kaj s takimi izjavami počnete ženskam, ki ne želimo imeti otrok? Zreducirate nas na brezčutne, hladne ne-ženske. Dejansko me ne zanima, ali je bilo to mišljeno v šali ali ne … Ko ženska reče, da ne želi imati otrok, bi si želela, da ljudje enostavno rečejo “Okej …”. Nič drugega. Okej je, da nimaš otrok, okej je, da si ne želiš otrok. Kot je tudi okej, da si želiš otroke in da potem imaš otroke.

Mami mi velikokrat reče, da je razlog, zakaj se toliko ukvarjam z vprašanjem otrok in poroke in teh stvari dejstvo, da si dejansko želim vsega tega. Kar je seveda lahko vse popolnoma res in bom enkrat plesala na lastni poroki z 200 gosti in imela 5 otrok. Ampak zaenkrat mislim, da še ni tako. Razlog, zakaj se ukvarjam tako veliko s temi vprašanji je, da sem ženska in to nas zadeva še vedno veliko bolj kot moške. In slej ko prej se srečaš s temi vprašanji in si podvržen stigamitizaciji, takšni ali drugačni. Isto velja za moške, si predstavljam … in moški bi si morali postavljati enaka vprašanja. Pred tem bi seveda morali vsi premisliti o lastnih življenjih in se vprašati, kaj res hočemo in kdo res smo in ali si dejansko želimo tistih stvari, ki si jih želimo, ali to počnemo zato, ker se to pač počne.

I went again off topic, pa tako dobro mi je šlo, da bi res imela kak zaključni point s tem povstom. But I guess that is life …

Advertisements

NAVODILE ZA VORDPRES

Danes sem bila cel dan zblujena in sem na veliko bluzila po šoli, prišla domov ob 19h (začela ob 10h), tako da bo današnji povst enostaven.

Ker mogoče vsi ne poznate vordpres, sem vam sestavila ena kratka navodila, kako slediti in komentirati.

SLEDENJE. Torej, desno spodaj (če se ne motim, zame je to namreč levo zgoraj) imate gum FOLLOW. Če ga kliknete, morate vpisati mail in potem dobivate mail z obvestilom, da je nov povst. Nov povst lahko ležerno preberete, kar v vašem mailu, ker dobite celega na mail, ali pa se z enim klikom znajdete na dejanskem blogu.

KOMETIRANJE. Spodaj imate največkrat COMMENT in ko ga kliknete, se naredi okence za komentar. In ko ga vpišete, zahteva ime. Tu enostavno vpišete svoje, lahko tudi fake, ime in daste svoj mail (ki ga vidim samo jaz), ali vpišete svoje vordpres ime ali svoj googleblog ime … in komentirate. Ni se vam potrebno registrirati ali kreirati računa ali svojega bloga (čeprav ste vabljeni, je fino in vedno več nas je), lahko ste zelo anonimni in lahko ste tudi zelo iskreni … vse je dovoljeno.

LAJKANJE. Blog oz. povst lahko tudi lajkate, postopek je zelo enak komentiranju.

ŠERJANJE. Blog oz. povst lahko tudi šerate preko tviterja in preko fejsbuka, tudi tu je postopek precej podoben komentiranju.

RE-BLOGANJE. Za vse tiste, ki uporabljate vorpres blog, lahko tudi re-blogate moj povst. To pomeni, da se vam potem na lastnem blogu pokaže moj povst. Če je podobno tudi za googleblogs ne vem…

Zaveda je torej zelo enostavna in predlagam eksperiment. Komentira naj tisti, ki še nikoli ni komentiral na blogu in naj pove, kako enostavno je.

CONFUSED

Ker je iks-fajlov 9 sezon in ker delam in ker imam življenje in ker imam doktorat, bo trajalo kar nekaj časa, da vse to pregledam. Trenutno sem pri četrti sezoni, zadeve so se izboljšale. Production value je šel gor, mobilniki so že tako majhni, da že zgleda semi moderno, igra je tudi okejšnja. In danes sem srečala prvo epizodo, ki je hotela poleg “I wanna believe”, “The truth in out there” in “There is a secret government running the actual government” sporočiti še “We have a big illegal migration problem and nobody cares”.

Pa s se tega lotili tako stereotipno, da niso baš pripomogli k temu, da bi se kdo zamisll in kaj naredil. Govorim o Mehičanih in seveda La Chupacabra in o tem, kako so ti ljudje očitno res nagnjeni k patetičnosti, veri in vraževerju. Mehičani, ki so bili prikazani notri so bili Maria, ki je bila tako Esmeraldasta, da ji ni bilo potrebno biti slepa, mnogo tipov, ki so stali na ulici in po South Parkovsko govorili samo “Trabajo. Trabajo.” in potem seveda veliko ljudbosumja, velikih solz in prekrižavanja. Na koncu itak v iks-fajlih nikoli ni nič jasno, ampak Mulder zaključi “Nobody cares.” In kader dveh rahlo mutiranih Mehičanov, ki sta se okužila z bojda vanzemalskimi glivami, zaradi katerih sta sama rahlo mutirala v vanzemalsko izgledajoča se Mehičana, ki poskušata iti nazaj v Mehiko. Da seveda ne bosta okužila blaženih ZDA, kjer vse cveti in je vse iz zlata. Da ne govorim o tem, da so bili Mehičani locirani na približno takih lokacijah, kot jih poznamo mi od Romov. Kolibe, koze in prašiči, blato in seveda sredi tega potem lepe brhke mlade varuške-to-be Marie.

I mean, I was confused. Kaj so hoteli s tem povedati? Poglejte, kako so bogi, ampak dejansko so tudi vse tisto, kar si mi mislimo o njih in potemtakem se nam ni potrebno ukvarjati z njimi. In itak gredo sami nazaj domov, ko ugotovijo, da so bolani in ogrožajo zdravje velikega ameriškega naroda. Confused.

Also, I showered my 80 year old plant today. I looks happy.

MLADI IN PRIHODNOST IN TO

Ravno sem gledala prispevek na televiziji, iz Maribora, kjer so se vedno smejoči se Dalajlalalalalama in ostali mirovniki na PK pogovarjali o tem, kako v kurcu smo, samo da so uporabljali lepše besede. In potem je še novinarka nekaj bluzila o tem, kako smo v kurcu, samo že spet z lepšimi besedami. Potem pa smo seveda že spet prišli do mladih in prihodnosti in priložnosti in tega. S temi besedami.

Pa kaj je s tem? Zakaj bi zdaj mi mogli reševati vaše sranje? Ko vas jebe! A zdaj ste vi zjebali gospodarstvo in javno uporavo in šolstvo in izobraževanje in okolje in vse ostalo, potem spizdite in mi naj potem pospravimo za vami? Ne, ko vas jebe … we are going to Azerbaijan! Mislim, ja saj bomo, saj nam drugega tudi ne preostane, ampak lahko se vsaj predčasno spokate in enostavno spizdite, pa nam daste mir, da uredimo stvari, kot se za gre. In ko rečem spizdite, mislim, da greste v zapor. Ne pa na Bali ali v Lihtenštajn.

In, potem vidim tole. Mipove delavke, ki nimajo službe in je hudo. Ja, je hudo. Zajebano je in nisem jim prav nič fouš. Potem pa ženska pribije, da je v treh letih intenzivno iskala službo in da je v TREH LETIH poslala okoli 10 prošenj. 10 PROŠENJ? Jaz še brezposelna nisem in sem do sedaj poslala 54 mailov in več kot 15 pisem. In rezultat? Ena zaposlitev za določen čas, eno pogodbeno delo in 3 razgovori. Situacija je res neugodna, ljudje so pa še bolj neugodni.

Ah, že dolgo se nisem razpizdila … paše.

SPOMINJANJE

Že nekaj časa nazaj sem si zopet prebrala svoje dnevnike in zapiske in pisarije, ki jih ali prepisujem ali pa jih imam shranjene od osnovne šole naprej. Na vsake toliko časa se rada spomnim na to, kako sem bila. Rada vidim razlike, ki so nastale. Rada vidim rane, ki se niso zacelile. Rada ponovno kaj odkrijem, kar sem pozabila.

Navadila sem se, da vedno, ko grem gledati te stare zapiske, komentiram komentarje in zapiske. Layer upon layer upon layer of my life. Potem pa še dodatno napišem nov moment, layer upon layer. Ali pa off-line blog. Rada pa odkrivam tudi tiste stvari, ki se niso spremenile. Tisto, kar je ostalo vedno enako, lekcij, ki sem se jih naučila, ki se jih še danes držim. Nikoli ne pomislim, da bi se želela vračati, nikoli ne pomislim, da česa ne bi smela narediti, I have no regrets. Če bi karkoli spreminjala, ne bi bila. Bila bi neka druga.

Moji najljubši spomini niso zapisani nikjer. Že tako ali tako je najdi besede, ki bi opisale občutja, nemogoče, potem pa najjih še napišem. Mene so najbolj izoblikovali nesrečni spomini, raje se jih spominjam. Tudi tukaj jih ne bom zapisala, you nosy bastards. Lahko pa mi verjamete, da se slišijo kot rock’n’roll, dišijo malo po krvi, malo po soli, so na otip špičastiin usnjeni, enkrat v modri in drugič v črnih barvi.

On other unrelated news. Nič … there is no other unrelated news.

%d bloggers like this: