ON CHILDREN AGAIN

by Vidimvas

Okej, moram že spet malo pofrustrirati o otrocih in njihovem obstoju.

As well you know, I am not really inclined to have children… for further explanations see here. Ampak sem v poslu vzgoje in izobraževanja otrok. In zadnjič sem se že spet znašla v situaciji, ko sem zaradi svoje naravnanosti (ne morem reči odločitve, ne čutim, da se o teh stvareh lahko dejansko razumsko odločiš) prišla v nekakšni cross fire. Listen …

Govorili smo o Izgubljenem prijatelju (not dead, just lost) in da, če bi bil še z nami, bi ga podpirali v vseh odločitvah in ker ima otroka, bi se z otrokom igrali in ga babysittali, če bi bilo potrebno in bi ga popolnoma vključili v naša življenja. In ja, najbrž bi se naša življenja zaradi tega popolnoma spremenila in to pozitivno. Zraven se seveda poudarila, da bi to počela, čeprav sama ne mislim imeti otrok. To vedno znova poudarim, ker želim, da ljudje vedo, da moja naravnanost ne pomeni, da potem ali ne maram ljudi, ki imajo otroke, ali ne maram otrok, ali pa da potem zame ne bodo obstajali. In da je absolutno okej, če se odločijo za otroke in da jih absolutno podpiram, če si to želijo, ampak da želim, da vedo, da nismo vse take. Pa vendar je potem takoj sledil komentar: “Fino, učiteljica, ki ne mara otrok.” Seveda dopuščam možnost, da je bilo to mišljeno sarkastično … which is fine and really funny.

Ampak vzemimo, da ni bilo in da je bilo mišljeno resno. Do you see, what you do to us? Ali res ne vidite, kaj s takimi izjavami počnete ženskam, ki ne želimo imeti otrok? Zreducirate nas na brezčutne, hladne ne-ženske. Dejansko me ne zanima, ali je bilo to mišljeno v šali ali ne … Ko ženska reče, da ne želi imati otrok, bi si želela, da ljudje enostavno rečejo “Okej …”. Nič drugega. Okej je, da nimaš otrok, okej je, da si ne želiš otrok. Kot je tudi okej, da si želiš otroke in da potem imaš otroke.

Mami mi velikokrat reče, da je razlog, zakaj se toliko ukvarjam z vprašanjem otrok in poroke in teh stvari dejstvo, da si dejansko želim vsega tega. Kar je seveda lahko vse popolnoma res in bom enkrat plesala na lastni poroki z 200 gosti in imela 5 otrok. Ampak zaenkrat mislim, da še ni tako. Razlog, zakaj se ukvarjam tako veliko s temi vprašanji je, da sem ženska in to nas zadeva še vedno veliko bolj kot moške. In slej ko prej se srečaš s temi vprašanji in si podvržen stigamitizaciji, takšni ali drugačni. Isto velja za moške, si predstavljam … in moški bi si morali postavljati enaka vprašanja. Pred tem bi seveda morali vsi premisliti o lastnih življenjih in se vprašati, kaj res hočemo in kdo res smo in ali si dejansko želimo tistih stvari, ki si jih želimo, ali to počnemo zato, ker se to pač počne.

I went again off topic, pa tako dobro mi je šlo, da bi res imela kak zaključni point s tem povstom. But I guess that is life …