vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: June, 2012

KREŠKURS&SAJŠOV

Pa poskusite ugotoviti, kaj pomeni naslov. Ugotovila sem, da je angleščina veliko bolj smešna, če jo posloveniš. Anojing, ampak smešno.

Okej, danes bi rada zelo na hitro spregovorila o dveh YT šovih, Crash Course in SciShow. Veste, da sem navdušena jutjuberka, da sem naročena na veliko vlogerjev in da bi sama zelo rada bila vlogerka, da (še) nimam jajc, da bi se spravila to početi. In zato vam bom malo utrujala s tistim, kar gledam po cele dneve.

UVOD

Tako Crash Course, kot SciShow sta zamisli bratov Green oz. kot ju bolje poznamo The Vlogbrothers. Če si geek&nerd in če je tvoj brat geek&nerd, potem odločitev za dva geek&nerd šova ni daleč. Tako sta letos začela z izobraževalnima šovoma o zgodovini, biologiji, fiziki in ostalih bolj naravoslovnih stvareh. Hank, ki je po fohu biokemik ima SciShow, John, ki je po fohu literarni vedec (in v prostem času zelo dober pisatelj), ima Crash Course, ki se deli tudi na del o biologiji, ki ga vodi Hank. In ker sta oba geek&nerda, je zadeva res fina.

JEDRO #1

Najprej o Crash Course World History, ki mi je bližje, ker je bolj družboslovno-humanističen. John bo šel skozi celotno svetovno zgodovino, začel je relativno na začetku, na prehodu od hunter&gatheres do agriculture. Kar mi je izredno všeč pri tem je, da je evropokritičen, kar pomeni, da tematizira našo, beri evropsko, razlago na zgodovinskega razvoja. Najbolj mi je to postalo jasno pri epizodi o The Dark Ages, ko se enostavno obrne v Azijo, kjer je vse – od poezije, gospodarstva, ekonomije, politike- na veliko pozitivno boomalo. Šele tu sem prvič zvedela kaj o zgodovini Afrike pred postkolonializmom, pa sem prebrala mnogo strokovne literature o kolonializmu in postkolonializmu. Je pa to Crash Course, kar pomeni, da je tak uvajalni, začetni in splošni kurs.

Potem o Crash Course Biology, ki je fin, ampak je pa tudi biološki. Tu Hank razlaga … o biologiji. Od celic, do razmnožovnanja, taksonomije in drugih stvari povezanih z biologijo. Dejansko bo šel skozi razvoj bitji, torej od njhovih celic, DNA, kako nastane živalska in rastlinska, kako se razmnožujejo, kako se diferencirajo itn. Zadeva je meni zanimiva zato, ker v gimnaziji nisem nič štekala, tu pa je tako logično razporejeno, da štekam. Sort of.

JEDRO #2

SciShow. Je kompleksen, ker se govori o kemiji, fiziki, biologiji, znanstvenikih, dogajanju v znanosti prav zdaj in malo kasneje, o stvareh za katere mislimo, da vemo, kaj pomenijo, pa to res ni res, o malih zanimivih znanstvenih stvareh in o velikih zanimivih znanstvenih stvareh. In to po zelo zapletenem urniku. Trenutno tako veliko vem o znanosti – morala bi reči o naravoslovni znanosti, ker se sama tudi kao ukvarjam z znanostjo, pa vendar beseda znanost tega ne zajame – da se počutim že malo ogroženo. Kakorkoli, Hank je zabaven.

ZAKLJUČEK

Nič. Podjite pogledat, toliko sem naredila linkov, da je kar preveč ponudbe.

DODATEK

Ker vem, da vas je nekaj zunaj, ki vas (na žalost) privlači romantična angleška podeželjska literatura izpod peresa Jane Austen, bi vas rada napotila na Lizzie Bennet Diaries, ki je poskus sodobne interpretacije knjige Pride in še druga beseda na p. Lizzie vbloga. In pa to in to .

Aja. Hvala random bralec, ker si random bralec.

Advertisements

FOR ALL MY F-PEOPLE

Očitno se vseeno ne bom mogla izogniti pisanju o folklori. Proslavo sem spremljala samo med polčasom Nemčija-Grčija, ravno dovolj dolgo, da sem videla filharmonike in njihovo verzijo Rezijanske. Potem se meni vse konča in sem samo še en velik kupček … no pač, žalosti in pogrešanja. Dolgo, dolgo in dolgo in zelo zelo rada sem plesala pri folklori. In vedno, ko jo vidim, slišim in začutim, jo začnem pogrešati in seveda Christoosa. In medtem, ko so Nemci premagovali Grke in sem preko tviterja spremljala komentare na proslavo o tem kako so oni rekli to in potem so tisti rekli ono in potem je še nekdo še nekaj rekel itn., sem zraven gledala še sledeči posnetek:

Ne morem vam povedati, kako globoko ljubim ta del folklore. Pa niti ne morem reči slovenske, ker se Rezijanci počutijo samo Rezijansko.

Najbrž veste, da ne plešem. Ne maram diskačev, ne plešem na porokah, I do not dance. Še na večini rok koncertov ne plešem, ampak se ali zibam v ritmu glasZbe ali pa se strinjam (beri: Zelo kul prikimavam z glavo v ritmu glasZbe). Edini ples, ki ga plešem je folklorni. Samo ta del plesa ima zame smisel, pripoveduje zgodbo. V folklori ne vidim ne neke blazne slovenske pristne – bognedaj, narodnostne – kulture, ne svojih korenin, ne dokaza za karkoli avtohtono slovenskega. Enostavno vidim ostaostanke nega nekaj starega, zaprašenega, malo patetičnega in romantičnega, in pa enostavno iskrenega. Ne morem vam povedati (nekateri se boste spomnili, saj ste bili tam), kako neverjetno lepo je, če gospa stara več kot 90. let na koncertu zapoje nekaj ljudskih pesmi, ki so njej še nekaj pomenile in jih poje tako, kot ste to zagre. Malo fouš, malo po svoje in zelo iskreno. Pa še to ni dovolj povedano o tem, kako so mi šle takrat kocine pokonci. Dejansko ni mogoče opisati, kako zelo imam jaz rada folkloro in kako zelo jo pogrešam.

So, this is for all my F-people … keep folkloring on.

Ja, postanem dejansko zelo zelo patetična, ko začnem o folklori. In pa, Matrice v nemščini so fucking smešne.

ČAS JE ZA NEKAJ NOVEGA

Dovolj imam. Čas je za spremembe. Počutim se staro, zaprašeno in stagnirano. Preveč premišljujem in premalo delam. Preveč teorije, premalo prakse. Čas je za nekaj novega.

Dolgo sem premišljevala, o čem naj pišem. O folklori in kulturi in o tem, kaj je narobe z vami? O jazzu? O neumnih ljudeh, ki me iritirajo? O prodajno-piramidno-korporacijskih razgovorih? O strokovnih izpitih in papirologiji? O kovinskem nakitu? O vsem tem bi lahko pisala, ampak ne bom, ker se ne splača. Nikogar ne bom dosegla, nihče se ne bo spremenilo in vsi boste spet samo brali in zraven kleli ali kimali, razultata pa ne bo prav velikega.

In sem se odločila, da vas obvestim samo o tem, da imam pun kufer vsega in da je čas za spremembe in da o njih ne boste obveščeni. Tako. Hvala za vašo pozornost.

MLADI IN ZNANOST

Pred nekaj dnevi je Slovenija razglasila mesta za mlade raziskovalce in raziskovalke. Naj popravim, Slovenija je razglasila število profesorjev in profesoric, ki so se javili, da bi imeli mladega raziskovalca ali raziskovalko. Tu se gremo te zadeve državno, kar pomeni, da se na razpisu potegujejo ne glede na univerzo ali inštitucijo, ampak na področje… torej fizika, sociologija, ekonomija itn.

In kaj me je najbolj razv … pardon, razpizdilo? Da so se na fakulteti z največ zaposlenimi v Sloveniji do finalne runde priboksali 4 profesorji. Š.T.I.R.I. Od približno 600 zaposlenih. Dopuščam možnost, da se jih je prijavilo več, pa so izpadli. Izpadeš lahko zaradi sledečih razlogov:

– nepopolna prijava (kot vsi normalni ljudje lahko kaj pozabiš dodati zraven);

– nimaš dovolj točk (kot vsi normalni ljudje se lahko zgodi, da enostavno nisi dovolj dober);

– premalo mest (Slovenija reče npr. letos literarni vedi 5 mest (not!), prijavi se jih pa 20 (sploh not!) in pač izpadeš);

– se sploh ne prijaviš, ker itak nimaš dovolj točk in itak je vse dogovorjeno in itak ni primernega kandidata!

Kako, kako, kako prosim naj mladi damo prst v znanost, če pa se ne moremo nikamor prijaviti? Zavedam se, da nas je itak vseh preveč in kdo potrebuje 20 literarnih vedcev (ja, to bo od sedaj naprej beseda) na leto, ko pa nič ne moremo prigospodariti? Kako, prosim, naj kaj raziskujem ali delam na projektih, če na lastnem oddelku že več kot 10 let ni bilo mladega raziskovalca ali raziskovalke, projekti, ki so, so pa tako dobro poskriti, da se jih še profesorji ne spominjo prav dobro? Vem, da moram jaz sama masirati profesorico, da se ona prijavi in da se potem jaz prijavim, da me potem dodelijo prav moji profesorici. Kako je ta sistem fer do vseh ostalih, ki bi radi poskusili iskreno in na podlagi lastnega znanja in pisanja kam priti, ne vem. Ali pa ti kar direktno rečejo, vam damo službo in se prijavite, pa bo. Fantastično, seveda, takoj. Kaj pa tisti, ki nočemo in ne bomo tega počeli? Ko nas jebe, seveda. Za poštene in iskrene ni prostora. (Ogabno slovenceljski stavek, I just threw up in my mouth a bit.)

Obup, samo to lahko rečem. In če kdo želi iti študirat na doktorski študij, raje ne. Res raje ne, raje pojdite delat in se izobražujte sami v prostem času. Bo bolj kvalitetno in več boste imeli od tega.

THINGS AND STUFFS

Konec šolskega leta pomeni, da imam veliko dela. Veliko manj sicer kot moji ostali kolegi, ki morajo zaključiti ocene več kot 50 učencem. Sama moram zaključiti ocene približno 20 otrokom … to je v redu. Ampak je pa to zame prvič in sem malo bolj previdna in napisati moram sofisticirane komentarje v angleščini. In dejansko se trudim in pišem like proper English, s sofisticiranimi izrazi. Pa nekateri želijo zvišati oceno … nekaterim tudi rata, nekaterim pa ne. Potem so še nastopi za strokovni izpit in dejstvo, da moj doktorat stoji pri miru, ker imam največjo krizo do sedaj, ko enostavno ne vidim več smisla v tem, da pišemo doktorat.

Kar sem hotela s tem povedati je, da je poletje in da imam veliko dela in da bom čez približno 20 dni brezposlena, vendar ne brez dela. In da nimam časa za blog in da se mi tudi ne da prav veliko pisati za blog. Da se mi trenutno ne da početi nič drugega kot enostavno hoditi v šolo, priti domov in malo narediti za šolo, malo jesti in potem malo brati/biti na internetu.

Danes, prav danes danes, mi čas zelo počasi teče, zdajle gledam na uro in je že 2 uri ura 12… prisežem.

Kaktusi mi cvetijo in v torek je športni dan.

%d bloggers like this: