VSE JE BILO ZANIČ

by Vidimvas

Tale naslov sem dala samo zato, da bo dva ne-Ljubljančana malo zaskrbelo in da jim potem lahko zagotovim, da je bilo vse res zakon. What can I say, I am an evil bitch.

Dejnsko bi moral biti naslov tega povsta, KOMUNIKACIJA – KAKO NAM VEDNO ZNOVA USPE.

Pred nekaj dnevi sem se pogovarjala s Chrisstoosom, kako je naša komunikacija dostikrat popolnoma redundantna, sama sebi namen in vedno znova popolnoma ena in ista in da je absolutno čudež, da se razumemo kljub polomljeni angleščini in napisanim stavkom, ki so takoj – v momentu, ko jih preberete – besedilo in kot tako polno praznih mest, ki vas vabijo, da jih interpretirate po svoje. No, vsaj zdi se mi, da sva se o tem pogovarjala, ker se mi zelo velikokrat zgodi, da se po pogovoru moja komunikacija ne neha in se odvija naprej v moji glavi in rezultat tega je, da se velikokrat spominjam teh mojih blodenj, ne pa dejansko pogovora samega. In že to je dokaz, da je dejansko precej čudežno, da se lahko sporazumemo o stvareh. Če je kaj lingvista v vas, potem veste, da jezik ni nikoli samo jezik in da ne kaže samo na določene predmete (da poenostavim), ampak tudi vedno in predvsem sam nase. In da ima določene funkcije in da ni nujno, da so te funkcije vse uporabljene ob vsaki komunikaciji. In da imamo registre in specialne jezike in različne jezike … noro.

Seveda vsi še naprej veselo komuniciramo in sporočamo stvari drugim ljudem, ker bi se nam drugače najbrž zmešalo, ker smo relativno socialna bitja. Ampak, ko enkrat začneš premišljevati o komunikaciji in jeziku – in ker sem lingvistka, to počnem kar često – se ti vedno bolj zdi, da bi bilo za vse najbolje, če bi bili veliko več tiho. Mogoče bi potem kaj več slišali in vedeli.

Ali pa tudi ne.