FOR ALL MY F-PEOPLE

by Vidimvas

Očitno se vseeno ne bom mogla izogniti pisanju o folklori. Proslavo sem spremljala samo med polčasom Nemčija-Grčija, ravno dovolj dolgo, da sem videla filharmonike in njihovo verzijo Rezijanske. Potem se meni vse konča in sem samo še en velik kupček … no pač, žalosti in pogrešanja. Dolgo, dolgo in dolgo in zelo zelo rada sem plesala pri folklori. In vedno, ko jo vidim, slišim in začutim, jo začnem pogrešati in seveda Christoosa. In medtem, ko so Nemci premagovali Grke in sem preko tviterja spremljala komentare na proslavo o tem kako so oni rekli to in potem so tisti rekli ono in potem je še nekdo še nekaj rekel itn., sem zraven gledala še sledeči posnetek:

Ne morem vam povedati, kako globoko ljubim ta del folklore. Pa niti ne morem reči slovenske, ker se Rezijanci počutijo samo Rezijansko.

Najbrž veste, da ne plešem. Ne maram diskačev, ne plešem na porokah, I do not dance. Še na večini rok koncertov ne plešem, ampak se ali zibam v ritmu glasZbe ali pa se strinjam (beri: Zelo kul prikimavam z glavo v ritmu glasZbe). Edini ples, ki ga plešem je folklorni. Samo ta del plesa ima zame smisel, pripoveduje zgodbo. V folklori ne vidim ne neke blazne slovenske pristne – bognedaj, narodnostne – kulture, ne svojih korenin, ne dokaza za karkoli avtohtono slovenskega. Enostavno vidim ostaostanke nega nekaj starega, zaprašenega, malo patetičnega in romantičnega, in pa enostavno iskrenega. Ne morem vam povedati (nekateri se boste spomnili, saj ste bili tam), kako neverjetno lepo je, če gospa stara več kot 90. let na koncertu zapoje nekaj ljudskih pesmi, ki so njej še nekaj pomenile in jih poje tako, kot ste to zagre. Malo fouš, malo po svoje in zelo iskreno. Pa še to ni dovolj povedano o tem, kako so mi šle takrat kocine pokonci. Dejansko ni mogoče opisati, kako zelo imam jaz rada folkloro in kako zelo jo pogrešam.

So, this is for all my F-people … keep folkloring on.

Ja, postanem dejansko zelo zelo patetična, ko začnem o folklori. In pa, Matrice v nemščini so fucking smešne.