vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: July, 2012

ROKENROL LAJFSTAJL

Počasi, ampak vztrajno, se plazim proti 27. letu starosti, ko bojda Saturn zopet pride mimo, ko tudi Jung pravi, da je naslednja kriza in ko se zelo radi ubijejo vse moji idoli … skoraj. Ko imajo moji kolegi že 1,5 otroka, večletno delovno dobo, svoje hiše, stanovanja, avte, so poročeni in počnejo same odrasle stvari. Ko naj bi se življenje počasi zares začelo in naj bi bilo vse res jasno. Ja. Meni je jasno samo to, da nikoli rokenrol ni dovolj naglas, da 2 tatuja nista dovolj, da je na ušesu še res veliko prostora in da nimam dovolj AllStark ali majic, ki nosijo rok bende na sebi. Da še nisem bila na dovolj rok koncertih in da … pač, da se moram naučiti bobnati in biti roadi. Moj bogi rokenrol lajfstajl ima krizo. To pa zato, ker živim v Sloveniji, kjer ni delovnega mesta za rokenrol stil. Da bi bila ena slovenska rokenrol revija, pri kateri bi jaz lahko pisala blog ali kolumne in lazila po festivalih in intervjuvati rokenrol ljudi. Če je kdo zainteresiran in ima začetni kapital, jaz imam killer idejo za revijo (ne, Podoba glasZbe in Kampl ne veljata).

Hočem imeti napol pobrito glavo, namesto te ušive pikice v ustnici rinko in hočem nositi skull jewelry. Z Ramones T-Shirt, kvazi usnjenimi pajkicami, okrušenim rdečim&črnim lahkom in zgulenimi AllStarkami. Po nekako na žalost ne pride do tega, ker nimam taprave službe.

Tako da, Kino Šiška, Metelkova in druge kul ustanove, dajte mi službo. Delam rada, niti ne nujno za mastne denarje.

Ne morem se odločiti ali enostavno preveč poslušam rokenrol, preveč gledam rokenrol stvari ali enostavno preveč pričakujem od lajfa. Mislim, not that I want to do drugs, fuck everything and throw TVs out of hotel rooms. Just wear T-Shirts and weird hair … with pearcings and tattoos.

Najbolje, da se kar odselim v L.A.

By hand and ink.

[No, tole je bilo seveda napisano preden sem izvedela, da je prihodnost postala rahlo bolj svetla.]

Advertisements

ZAKAJ SEM FEMINISTKA?

[Sem mislila napovstat nekaj vsak dan, ko sem prišla iz morja, ampak I have a very busy life … I work, all the time.]

Se opravičujem, ampak če si en teden na morju s samo feministično lekturo, potem je tvoja glava polna feminizma. Toje pa zato, ker v Konzorciju in Oxfordu niso imeli Kingove It. Ne vem, če sem že kdaj razlagala o tem, zakaj ali bolje, kako sem sama prišla do tega, da sem feministika.

Ko sem pri 13. zažgala … ne, ne, hecam se. Že od nekdaj, še posebej s pojavom Drage osebe, me ne iritiralo dejstvo, da je lahko fotr počel marsikaj, kar načeloma moja mati nikoli ni. Seveda nikoli nisem vprašala zakaj, ker je razlog lahko zelo banalen (v smislu, ne sede mi). Še posebej s pojavom Drage osebe, pa se mi je začelo dozdevati, da Draga oseba lahko počne stvari, ki jih jaz ne. Zopet zelo banalno, pljuva, se dere, odgovarja nazaj, pošlje starše nekam itn. Po letih opazovanja sem prišla do spoznanja, da to ni zato, ker je mlajši, bolj fleten ali ga imajo rajši, spol je bil edina razlika, ki sem jo zaznala. Seveda je pomagalo tudi to, da se že v petem razredu razvila B-C košarico in menstruacijo, tako da sem se s svojim spolom morala soočiti kar hitro. Če vprašate mene, brez kakih posebnih travm … nekaj časa sem imela res res kratke lase in se obnašala bolj kot fant, ker nisem točno vedela, kaj početi z joškami. Ter menstruacijo. Z najstništvom potem prvi fant, ki je bil, kar se emancipacije tiče, prava destrukcija, srednja šola in še vedno neko občutje od doma, da lahko Draga oseba dela veliko več stvari, kot jaz. Ponavljam, da je to popolnoma moje, notranje videnje otroka, ki odrašča, dejansko pa je bilo lahko vse kul. No, saj je bilo, nihče ni ugašal cigaret na meni. Čeprav … čeprav sem si včasih želela, da bi, da bi se na zunaj poznalo tisto, kar sem čutila znotraj. (OH, MY GOD …. I was a very early emo-kid, preden je bilo cool!)

Kakorkoli … jasno mi je bilo, da naj bi se jaz obnašala drugače, kakor Draga oseba, zato ker mi je ime Maja. In to mi ni bilo všeč oz. se nisem strinjala, KER NI BILO NOBENEGA PAMETNEO RELANEGA RAZLOGA ZAKAJ. Že od nekdaj me je “Ker deklice…” faking razpizdilo. Ker deklice kaj … nič, jebem vam. (Pri desetih letih z manj kletvicami, ampak vseeno.) Zato sem se spustila v razmerje, ki je temeljilo na relativno konzervativnih vzorcih … in bila popolnoma uničena, da me je potem Veliki orakelj nazaj postavil in naučil. Ali ni žalostno, da se vse feministke at some point na veliko zahvaljujej(m)o svojim možem/fantom/partnerjem/ življenskim sopotnikom itn.?

OK, na faksu pa potem končno teoretično ozadje filozofije feminizma in razvo in zgodovina in veliko zelo žalostnih podatkov, ki so me samo še bolj razpizdili. Moja reakcija na vse kratenje ženskih (in ostalih) pravic je faking RAGE. Vedno. Tudi pri meni sami. Tako sem postala feministka, kar – upam, da sem to sedaj že dostikrat povedala – ne pomeni nič drugega, kot da mi gredo nepravice in neenakosti na podlagi spola (in ostalih stvari) s katerekoli strani izredno na kurac. Pardon, na jajčnike. Na vagino? Ne, kar lepo na kurac.

By hand and ink.

[Ker živim, sem si ogledala otvoritev OI. In, kolikor ne razumem prav dobro, zakaj je vse to potrebno in sovražim Hey, Jude, Angleži res dobro zastopajo vse – mislim, sodelovali so vsi možni ljudje, od vseh barv, slepi in gluhi in na vozičkih in umsko prizadeti itn – in res dobro prižgejo ogenj na koncu.]

ZAKAJ SMO VSE ŽENSKE FEMINISTKE?

Zadnjič sem na morju prebrala knjigo o feminizmu, s katero se ne strinjam čisto, ampak je vseeno zelo poučna. Gre za How to be a Woman od Caitlin Moran (sicer imam knjigo trenutno jaz, je pa od Sanctuary, tako da se za posojo z njo zmenite).

Torej, med otroškimi travmami, joškami, menstruacijo, masturbacijo, rojevanju, kilami in moškimi … in seksom, Moranova piše tudi o tem, zakaj smo (ali nismo) vse ženske feministike. Pa se mi je najprej ta misel zdela tako logična, da sem bila malo razočarana, da o tem piše. Pa vseeno me je prepričala, ko je navedla sledeče podatke:

a) Volilna pravica za ženske je stara 70 let.

b) Ženske zaslužijo 30% manj kot moški.

c) Dejansko ženske ne vemo (več), kaj je to feminizem.

K a). Mi, govorimo o ljudeh trenutno živečih ali preteklo živečih v socialistično-komunističnih blokih/satelitih/državah, smo kar se tega tiče – volilne pravice za ženske – relativno razvajeni. There was no Rosa Parks being tired on the bus. Or not eating for months. Prišel je režim, s svojo “mi smo partija, jebemo vse druge” in rekel tudi vsi – VSI – nas volite. In kar tako smo ženske lahko volile … baš sicer ni bilo izbire in vseeno smo bile tudi matere itn. Smo pa bile tudi delavke. V GB, F, D, I, E in drugje so se ženske morale AKTIVNO ZABORITI, da so jim priznali volilnpo pravico. AKTIVNO. ZABORITI. Kar pomeni, da pomnijo časov prej in dejansko pomnijo “The Struggle” za čase po tem. OK, obstaja možnost, da je kje kaka post-socialistična feministka tole vse lepo že opisala in pokritizirala, ampak hej … I was at sea with no internet.

O b). To je statistika VB izpred parih let. A si predstavljate, kako je, če delate v podjetju na istem mestu, s popolnoma istimi leti itn. pa dobite 30% manj … cuz you lack a penis. Maybe bring one to work one day … a big purple one. Seveda to pri nas ni problem, kao. Mislim, da kar se pa tega tiče, smo v statistikah OK. Če se že radi ubijamo, nabijamo dolg, študiramo do n, potem vsaj približno isto zaslužimo … približno. Razlike so v tem, da ženske zaslužimo manj, ker enostavno ne zasedamo tako visokih funkcij. Nismo tako komolčaste, ali kaj? Ne, samo še vedno nismo navajeni, da ženska kaj vodi. Potem je ali prelepa, ima preveč denarja in ne sme z letalom v Milano po čevlje, al pa potem nismo prepričani, ali je sploh ženska. Ah, imeti službo v slovenskem parlamentu … jest bi skoz nekoga tožila. Ženske zaslužimo manj in čeprav nas je več, nas je manj.

Končno o c). Dejansko nisem prepričana, da ženske (in moški) točno vemo, kaj feminizem sploh je. To ni sovraštvo do moških, to ni zažiganje modrca, to ni ne-britje ali pa glasno preklinjanje. Čeprav vse zgoraj našteto tudi lahko je feminizem. Ah, kompleksnost ženskosti. Ne, feminizem je stanje oz. zavedanje, da ženske od nekdaj nismo enakovredne in da to nima nobenega smisla in se je proti temu potrebno boriti. Pa ne govorim o visokih petkah, ozkih kavbojkah in odpiranju vrat. Govorim o tako subtilem šovinizmu in mačizmu (in patriarhatu), da ga ženske same perpetuiramo (ponavljamo, reproduciramo), ker je zapisan v naš jezik, v naš sistem razmišljanja. Da uporabljamo večinoma moške slovnične oblike (I dare you, vzemite kuli in kaj napišite v 1. ali 3. osebi ednine oz. množite in pri tem uporabljajte same ženske oblike; občutek je takoj drugačen), da ko rečemo oseba, takoj pomislimo na moško osebo, da ko rečemo dejansko skoraj vse, za tem storji falus. Prosim, tisti in tiste, ki lahko, preberite kaj od Judith Butler … she will blow your mind. Da so vsi največji filozofi filozofi in ne filozofinje. Da za ženske velja, da ko karkoli rečemo ali naredimo ali ne ali oblečemo, to pomeni, da … Ne, nič to ne pomeni, I just wanted to wear jeans. Da, ko moški kaj obleče, enostavno nekaj obleče, me pa nekaj sporočamo. Čeprav včasih vsi kaj sporočamo.

Ženske (in moški; predvsem moški bodite feministi … ne boli, dejansko je celo malo seksi) ste, smo feministke. Bi morale biti, bi se morale vsaj malo, če ne veliko zavedati popolnoma plastičnih, življenjskih neenakosti, kot tudi tistih metafizičnih. In se vedno in vedno proti njim boriti. Moški pa; ali obstaja kak bolj specifičen razlog, kakor pa da ste leni prasci, da ne morete obesiti perila. Ne; obesite peilo.

By hand and ink.

NAŠ KAFIČ

V naši družbi velikokrat pridemo na temo našega kafiča. Naš kafič.

Naš kafič bi bil odprt 24/7, imel bi ameriški sistem kave in dejansko bi bil kavarna. Veliki orakelj bi skrbel za pravo, Zakonec za finance in gostinstvo, Sanctuary za projekte, Christoos za goste in preskrbo in bil bi tisti legendarni Žižek, ki visi za šankom in filozofira, jaz bi bila pa šefica. Imeli bi filmske večere, literarne večere, stendap večere, filozofske večere. Vrteli bi lahko rok, težki rok, lahki havs in težki havs. Izmenjavali bi si knjige, viseli tam cel dan in nihče te ne bi vrgel ven, jedli bi solate in hamburgerje in zrezke in tofu in sojo in sedli bi na udobnih klopeh in stolih, včasih stali pri res velikem šanku.

Čez čas bi lahko naredili še kak hostel dodatek. Aja, pa seveda bi bil zastonjski internet. In koncerti undergroud ansamblov. In ljudje bi lahko razstavljali svoje stvari, lahko bi slikali tam, lahko bi pisali tam, lahko bi tudi enostavno viseli, ne da bi jim bilo potrebno kaj naročiti. Naš kafič.

Ah, naš kafič. Naš kafič je naš kafič in ko bomo enkrat veliki in zalužili veliko začetnega kapitala, nam bo pa uspelo.

Sedaj grem pa na morje. Nasvidenje.

VROČE JE … BILO

Ta teden … je bil dolg in naporen. In seveda vroč.

Že cel teden si želim napisati kaj sofisticiranega ali pa vsaj približno pametnega … pa sem preutrujena. Če človek dela 8 ur na dan, ima še malo inštrukcij, en razgovor in pa napisati 4.000 besed o relativno bizarnih stvareh v dveh dneh, potem je človek utrujen.

In ko potem pogledam še kup perila, ki ga nisem speglala (ja, poglejte, likati ni beseda) že 14 dni, ker peglati pri 36. stopinjah ni normalno … sem še bolj utrujena.

Mislim, da bom šla kar spat.

%d bloggers like this: