ZAKAJ SEM FEMINISTKA?

by Vidimvas

[Sem mislila napovstat nekaj vsak dan, ko sem prišla iz morja, ampak I have a very busy life … I work, all the time.]

Se opravičujem, ampak če si en teden na morju s samo feministično lekturo, potem je tvoja glava polna feminizma. Toje pa zato, ker v Konzorciju in Oxfordu niso imeli Kingove It. Ne vem, če sem že kdaj razlagala o tem, zakaj ali bolje, kako sem sama prišla do tega, da sem feministika.

Ko sem pri 13. zažgala … ne, ne, hecam se. Že od nekdaj, še posebej s pojavom Drage osebe, me ne iritiralo dejstvo, da je lahko fotr počel marsikaj, kar načeloma moja mati nikoli ni. Seveda nikoli nisem vprašala zakaj, ker je razlog lahko zelo banalen (v smislu, ne sede mi). Še posebej s pojavom Drage osebe, pa se mi je začelo dozdevati, da Draga oseba lahko počne stvari, ki jih jaz ne. Zopet zelo banalno, pljuva, se dere, odgovarja nazaj, pošlje starše nekam itn. Po letih opazovanja sem prišla do spoznanja, da to ni zato, ker je mlajši, bolj fleten ali ga imajo rajši, spol je bil edina razlika, ki sem jo zaznala. Seveda je pomagalo tudi to, da se že v petem razredu razvila B-C košarico in menstruacijo, tako da sem se s svojim spolom morala soočiti kar hitro. Če vprašate mene, brez kakih posebnih travm … nekaj časa sem imela res res kratke lase in se obnašala bolj kot fant, ker nisem točno vedela, kaj početi z joškami. Ter menstruacijo. Z najstništvom potem prvi fant, ki je bil, kar se emancipacije tiče, prava destrukcija, srednja šola in še vedno neko občutje od doma, da lahko Draga oseba dela veliko več stvari, kot jaz. Ponavljam, da je to popolnoma moje, notranje videnje otroka, ki odrašča, dejansko pa je bilo lahko vse kul. No, saj je bilo, nihče ni ugašal cigaret na meni. Čeprav … čeprav sem si včasih želela, da bi, da bi se na zunaj poznalo tisto, kar sem čutila znotraj. (OH, MY GOD …. I was a very early emo-kid, preden je bilo cool!)

Kakorkoli … jasno mi je bilo, da naj bi se jaz obnašala drugače, kakor Draga oseba, zato ker mi je ime Maja. In to mi ni bilo všeč oz. se nisem strinjala, KER NI BILO NOBENEGA PAMETNEO RELANEGA RAZLOGA ZAKAJ. Že od nekdaj me je “Ker deklice…” faking razpizdilo. Ker deklice kaj … nič, jebem vam. (Pri desetih letih z manj kletvicami, ampak vseeno.) Zato sem se spustila v razmerje, ki je temeljilo na relativno konzervativnih vzorcih … in bila popolnoma uničena, da me je potem Veliki orakelj nazaj postavil in naučil. Ali ni žalostno, da se vse feministke at some point na veliko zahvaljujej(m)o svojim možem/fantom/partnerjem/ življenskim sopotnikom itn.?

OK, na faksu pa potem končno teoretično ozadje filozofije feminizma in razvo in zgodovina in veliko zelo žalostnih podatkov, ki so me samo še bolj razpizdili. Moja reakcija na vse kratenje ženskih (in ostalih) pravic je faking RAGE. Vedno. Tudi pri meni sami. Tako sem postala feministka, kar – upam, da sem to sedaj že dostikrat povedala – ne pomeni nič drugega, kot da mi gredo nepravice in neenakosti na podlagi spola (in ostalih stvari) s katerekoli strani izredno na kurac. Pardon, na jajčnike. Na vagino? Ne, kar lepo na kurac.

By hand and ink.

[Ker živim, sem si ogledala otvoritev OI. In, kolikor ne razumem prav dobro, zakaj je vse to potrebno in sovražim Hey, Jude, Angleži res dobro zastopajo vse – mislim, sodelovali so vsi možni ljudje, od vseh barv, slepi in gluhi in na vozičkih in umsko prizadeti itn – in res dobro prižgejo ogenj na koncu.]