WIE ICH ZUM ROCK GEFUNDEN HABE?

by Vidimvas

Oder, wie wir zu einander gefunden haben. To težko prevedem v slovenščino, ker se mi zdi, da čisto malo zgubi na pomenu. Kako sem našla rok oz. kako sva se našla. Vem, da je to popolnoma adekvaten prevod, pa vendarle … OK, zum Rock.

Kot sem že opisala, smo v avtih – morala bi omeniti vožnje z Jugićem, ko je mami predvajala vse svoje mixed tapes; od LedZep, Rollingov, Nine Hagen, K. Bush itn – poslušali zelo alter muziko. Fak, ne vem, kako se normalni otroci razvijejo, če v avtu starši poslušajo Avsenike, radio Ognjišče in ostale šlagerje. Anyways, nekako mi zelo dolgo časa ni uspelo povezati avto-muzike, z osebno-muziko. Dokler nekega poletja, medtem, ko je bila na obisku neka dotična Celjanka, ni po TVju prišlo tole:

Chills. To je bilo poleti. Celjanka mi je dala še nekaj Slip Knotov. Potem sem odkrila Blink 182. In si za rojstni dan zaželela Chocolate Starfish and the Hot Dog Flavored Water … in ga tudi dobila. I mean, god bless my parents. Ker to ni en tak “o rožicah in sončnem zahodu” album, ampak “I wanna fuck you like an animal and burn you on the inside” album. Drugi starši bi se morebiti ustrašiti tele lepe, kurčeve nalepke:

To pomeni, da je v besedilih strong language, bad lyrics, sex drugs and violence. Zgodba o tej nalepki je zanimiva in dejansko itak ameriška, o tem kdaj drugič. Nama z Drago osebo se nikoli ni zgodilo, da ne bi smela poslušati kake stvari, ker bi se najini starši bali besedil oz. vpliva. Jesus, my parents were actually cool…

O moji ljubezni do Limp Bizkitov bo še govora. Ampak z Blink 182, Limp Bizkit, malo Slip Knoti in potem še Papa Roach se je začelo. In se ni nehalo. Prve albume znam na pamet še sedaj. Poslušala sem jih vsak dan, cel dan in ko sem šla spat, takrat še z walkmanom v ušesih. Pomenili so stik z drugimi jeznimi in razpizdenimi ljudmi, ki so znali to svojo agresijo, depresijo in razočaranje nad svetom izraziti na en tak ljubek način. Zato ne razumem ljudi, ki nimajo izoblikovanega glasZbenega okusa. At some point v življenju si moraš najti nekaj, kar na zunaj in za druge izrazi tisto, kar ti nikoli nisi mogla. Ali hotela. Kar te tako emancipira, da si ne moreš pomagati in še pri 50ih headbangaš na “I wanna fuck you like an animal.”

Ko sem tako počasi našla še druge veličine tega foha, sem preko Drage osebe spoznala, da na dnu roka leži blues in jazz in in veliko črnske galsZbe in southern swag in mešanica vsega skupaj in Blind Willie Mc Tell in Robert Johnson in Son House in Muddy Waters in Bo Diddley in Little Richard in Jerry Lee Lewis še drugi, ki so neke noči sredi križišča sklenili pakt s hudičem in začeli snemati hudo kamnite plošče. Rock on, people, rock on. Da parafraziram kapitana Jacka Sparrowa, rock is not merely a music genre, it is freedom. Freedom to go anywhere and be anything.

By hand and ink.