MOKRI PIŠKOTEK

by Vidimvas

Limp Bizkit, ime označuje igro, pri kateri fantje masturbirajo na piškotek ali kos kruha in tisti, ki mu pride kot zadnjemu, mora zadevo pojesti, so ena taka skupina, ki so na začetku ’00 zaznamovali t.i. nu metal, ki je takrat vseboval tako bizarne skupine kot Linkin Park, The Offspring, Blink 182, Crazy Town itn. (I know, imela sem en res ogromen poster, kjer je bilo to vse navedeno gor … go figure, Bravo, ya knew shit.)

Kakorkoli, nekako so bile – vsaj zame – značilnosti nu metala turntables oz. prisotnost kvazi DJa v skupini, rap in pa bolj električne kitare. S tem hočem povedati samo, da so uporabljali več modernejših efektov, kot pa The Edge od U2. In to je tudi ena izmed most hated skupin in skupina, za katero ne govorš na glas, da ti je všeč. Well, fuck it. Ljubim Limp Bizkit. Zato, ker preklinjajo, ker scratchajo, ker imajo res res dobre kitarske vložke, za katere se zdi, da lebdijo in da prihajajo iz enega drugega sveta. Ker so tako zelo drugačni od in your face roka in besedil Dursta, ki klasično govorijo o babah, seksu, drogah in avtih, in neklasično o minljivosti ljubezni, strtih srcih, nasilju kot užitku in osebni rasti. Mogoče tudi samo za optično primerjavo, Fred, ki poje in repa in je čisto malo douch vs. Wes, ki producira ploščo od Kat von D.

In si poslušajmo nekaj mojih najljubših komadov.

By hand and ink.

[In s tem je zaključena serija By hand and ink. Kar pomeni, da bom kmalu prišla nazaj s pizdenjem čez vse, kar se zadnje tedne dogaja.]