vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: September, 2012

ODLOČITVE

Zdanje nekaj dni sem se veliko gibala med zdravniki specialisti (I am fine) in doživela nekaj zanimivih pogovorov. Oz. nasvetov. Oz. življenjskih napotkov. Oz. sranja.

Najprej o tatujih in pirsingih. I have them.  Bila sem namreč pri specialistih, ki so od mene zahtevali, da se slečem do jošk, da so potem merili moje srce. Najprej; kakšni popolnoma neprikriti, skoraj z odpritimi usti in skoraj artukuliranimi vprašanji, zbuljenih oči pogledi! Potem zamah z roko in “A je bilo vse delano sterilno?” Od druge specialistke, ki je zahtevala, da ji pokažem tatu, pa potem moralni nauk o tem, kako smo mladi še lahko naivni, starejši pa potem spoznajo, da ne morejo biti več tako naivni. Na hrbtu imam tole:

To sem jaz s krili in latinski izrek Leteti s svojimi krili. Imam lajtmotiv, to so krila, to je svoboda. Vse, kar hočem v življenju je, da se ne bi pustila ujeti in zasužnjiti. Čemurkoli in komurkoli. Kadarkoli. Po možnosti, seveda, ker pač živim v svetu pravil in se malo moramo podrejati. Ampak rada se vedno znova opomnim. So, fuck you. Ko bom stara ne bom obžalovala svojih dveh ali več tatujev, ampak se bom družila s svojimi potetoviranimi kolegi in kolegicami in se spominjala svojega življenja in kako čudovito je bilo. Enako bom naivna in upam, da se bom vedno spominjala svojih kril. Fuck you.

O izbiri poklica. Ker sem za delozmožnost morala dokazati, da lahko 8 ur sedim za računalnikom, sem morala opisati kaj delam in kaj sem delala. “Kaj delate?” “V prevajalski agenciji vodim projekte, projektni vodja sem. V bistvu pišem maile in se pogovarjam po telefonu.” “A, prevajate. Katere jezike pa?” Ne, ne prevajam itn. “Kaj ste študirala?” “Nemščino, ampak govorim tudi angleško.” “To pa je malo malo za v prevajalsko agencijo, ne?” Ne, ker ne prevajam, ampak komuniciram s strankami. “A učila ste?” “Ja, na osnovni šoli, pa zaradi novega zakona o uravnovešanju vsega ni bilo več možno.” “Pa še iščete, kajne, v šolstvu?” Ne, ne išem več, ker sem našla svoj Traumjob. Poleg tega, da se mi ni ljubilo razlagati, kaj točno dela project manager, ker me nista znali poslušati, sta bili potem še relativno zaničljivi do izbire mojega poklica. Naj zdajle razjasnim. I love my job. Uživam v njem, vedno se nekaj dogaja, sodelavci so zakon, ure super in denar tudi. Nočem nazaj v šolo, ker te jebejo v glavo, Janša ti vedno znižuje plačo, ure so obupne in na žalost me veseli otroški obrazi ne napolnjujejo s ponosom in srečo. Me pa napolnjuje s ponosom in srečo delo, ki ga trenutno opravljam.

Od kje si zdaj ti dve specialistki pridržujeta pravico soditi o meni in o mojih odločitvah? Od kdaj so zdravniki postali moralni, poklicni in življenjski svetovalci? Kaj ju tako kvalificira, da lahko meni dajeta nasvete?

Kakorkoli, zdaj grem, ker se moram učit. Očitno je nadvse pomembno, da učitelji vemo, kako je s stanovnjsko pravico in drugimi stvarmi.

I WOULD WRITE…

… I would write about love. I would write about the people that I love, and how much I love them and why. I would write that my love is that of an undying fire, that may dwindle but never extinguish. I would write how sometimes my love for the one is less strong then my love for the other. I would remember the rainy nights and I would set myself up for aching and I would think of the thing that would be. I would love him and he would love me, it would be perfect.

I sometimes think about how my life would be different if I loved him. I wonder what kind of a person I would have become and where I would be. Sometimes I wonder, if I didn’t all pissed it in the wind, with the choices I made and if I would have a better life with him.

I know you do not see yourself in these words, who would. How would you know, we talk, but don’t talk about that. It is the subtle things that make my love undying and because of these subtle things I know that you love me too. It is the look in the eye that looks away, it is in the touch that never happens. It is in the hours and it is in the coffee.

I would write about the love. The love … that is always here and that no one will ever see. It is yours and it is mine, but it is not ours. That is why I would write about the love, but will never do it. Because tomorrow when I wake up the love will be buried under another love, one that is alive and one that can be said, can be spoken and can be lived.

TO WRITE IS…

to write is to write is to write. (Gertrude Stein)

Od kar sem imela to srečo, da sem na morje vzela nalivno pero in zvezek, veliko premišljujem o pisanju in da bi se ga lotila malo bolj redno in malo bolj konkretno. Ne govorim o temle tule, ki bo zavedno ostalo z mano, ampak o tistem pravem, na roko, ki je moje veliko književno delo. Ali pa samo delo, ker ne vem, če bo veliko, še manj pa sem prepričana o tem, da bo književno.

Tako sem se spravila guglat o pisateljih in pisateljicah in kaj so oni kaj povedali o pisanju, če imajo kak nasvet itn. Mislim, da je Stephen King mnenja, da moramo vedno ubiti our darlings (G. R.R.R.R.R.R.R. Martin bi se najbrž tudi strinjal) in da je Neil Gaiman rekel, da se moramo smejati lastnim šalam. Samo ženska pa je seveda lahko povedala bistvo pisanja. Pisati je pisati je pisati je pisati je pisati je pisati. To je seveda variacija njene svetovno znane pesmi Sacred Emily, kjer je ena vrstica Rose is a rose is a rose is a rose.

Ne bom na veliko umila o tem, ampak samo pustila, da deluje na vas. To write is to write is to write is to write. In mogoče bom tudi sama začela pisati pisati pisati pisati. Kar na roko, po resnici.

RANDOM

A collection of radnomness.

Zadnje čase hodim po ulicah in se smejim ljudem, ki so potetovirani, kakorkoli alter in potem se derem “You are so wonderful, I love you.” in my mind seveda, ampak zadnje čase se tudi vedno večkrat zalotim, da se pogovarjam sama s sabo … medtem ko v mislim priznavam ljubezen do random strangers, počasi to kaplja na dan in enkrat bom nekoga samo napadla z “OMFG, ljubim te.” O, dejansko bom izvedla ZMJK moment.

Zadnje čase tudi končno spet berem čisto navadno književnost in ne strokovne literature. Med Patti Smith in Kingom, sem ugtovila, zakaj imam rada Kinga. Ker tako dobro opisuje norost, da jo lahko čutim, kako se pretaka po meni. In hvalabogu, da sem zadnjič prebrala, da si lahko odvisna od glasZbe, tako kot od heroina ali kokaina. Tako, da se rokenrola nikoli ne bom losala. In očitno je tudi v moji krvi zapisano, da sem liberalna in da je genetsko pogojeno, da je moja reakcija na kakršnikoli BULLSHIT popizditis. To me dejansko pomirja.

In ne, nimamo vse ženske torbic za vsak letni čas. Ena do dve res ogromni vreči ali mavhi in to je to. Ena je lahko črna in malo bolj elegantna, ena bolj poletno pisana. In ne, ne nosimo celega seta ličil s seboj in upademo iz bloka popolnoma brez ličil. Pika in konec.

Dejansko bi bilo zelo enostavno, če bi vsi videli, da smo vsi isti in da imamo eden drugega v sebi in da smo pač vsi tukaj. Spoznala sem, da sem – čeprav bi lahko vedela drugače (joj, se opravičujem, tole bi se moralo glasiti I should have known better … ah, ta slovenščina), ker pač nisem od včeraj – relativno idealističen človek, kar se določenih stvari tiče. Mislim, vem, da smo vsi egoisti in je 50% našega govoričenja bullshit, ki ga prenašamo (in si lažemo), ker bi drugače družba razpadla in bi bili vsi kot Kingovi junaki … nori … Ampak res me vedno znova globoko presune, ko mi instance rečejo nekaj v smer “morate ustvariti občutek, da veste o čem govorite za druge, seveda ti drugi ne vedo o čem govorite, ampak izpasti morate pa tako, da res veste o čem govorite”. Why, then, have I decided to do science? To lie and impress people, who don’t know shit? Shit. Fuck you.

Navsezadnje, spravite se kdaj do Kina Šiške in upadite na en random koncert. Nikoli ne veste, koga spoznate.

Trenutno se počutim, tako kot ta komad. Trenutno sem ta komad.

Imela sem nepričakovane vizitacije, ki so bile fine.

Zdaj grem pa malo na morje.

BELI FANT

Ugotovila sem, da vedno, kadar se spravim pisati o ljubljenem rokenrolu, ne vem, kako naj opišem svoje navdušenje, nad skupino ali posameznikom. Ko bom enkrat to znala, si bom najbrž zaslužila Nobelovo nagrado za literaturo, do takrat pa boste z mano morali trpeti ob neadekvatnih opisih genialnosti mojih rokenrol idolov. Naslednji je Jack White.

Ta genialen Johhny Depp look-a-like je seveda del legendarnih The White Stripesov, The Dead Weather in The Raconteurs. Ima pa tudi zelo uspešen solo prvenec The Blunderbuss. Jack verjame v enostavnost, preprostost in predvsem, da si je potrebno življenje malo otežiti, da pride kaj umetniško uporabnega ven. Igra plastične razglašene kitare, če igra keyboards zraven, si jih postavi predaleč stran, da se mora potruditi, da pride pravočasno do njih, omeji se na uporabo 3 barv in 3 inštrumentov, ampak vseeno ščara več zvoka kot Dream Theater. Njegova estetika je čudovito osvežujoča in kdor lahko naredi kitaro iz steklenice kokakole, kosa lesa in žice, je pač car.

Da so Bele proge, Mrtvo vreme in Pripovedovalci hudo dobri bendi, ki za mene predstavljajo srž rokenrola, tisto kar rokenrol je in tisto, kar rokenrol pooseblja, pričajo naslednji komadi:

Da pa je Jack White genialen rokenroler, pa pričajo njegovi side projecti, kjer je ali producent ali pa igra inštrument ali dva, nekaj izmed njih:

Za 007, sound track z Alicio Keyes za Quantum of Solace.

Z zasedbo Two against one.

Porducent kantri legende Lorette Lynn:

Producent čarovnic The Black Belles:

Na licu mesta iz It might get loud:

Čisto nazadnje pa je me White presenetil in prepričal z videom, za njegovo zadnjo singelco Freedom at 21. Človek včasih pogreša nekaj, pa sploh ne ve, da to pogreša. Vsi smo pogrešali tak video, pa sploh nismo vedeli. Preden si ga ogledate, predlagam, da si samo poslušate Freedom at 21. Komad je hud, ne samo zato, ker pripoveduje o odrezanih podplatih in hoji po soli (o tem kdaj drugič), ima tudi zelo zanimive kitare in bobne. Kar pa komad res naredi, je video. You will see what I am talking about, if you listen first, and look second.

Nenazadnje si oglejte prosim It migh get loud in Under Great White Northern Lights. Pure. Genious.

%d bloggers like this: