ODLOČITVE

by Vidimvas

Zdanje nekaj dni sem se veliko gibala med zdravniki specialisti (I am fine) in doživela nekaj zanimivih pogovorov. Oz. nasvetov. Oz. življenjskih napotkov. Oz. sranja.

Najprej o tatujih in pirsingih. I have them.  Bila sem namreč pri specialistih, ki so od mene zahtevali, da se slečem do jošk, da so potem merili moje srce. Najprej; kakšni popolnoma neprikriti, skoraj z odpritimi usti in skoraj artukuliranimi vprašanji, zbuljenih oči pogledi! Potem zamah z roko in “A je bilo vse delano sterilno?” Od druge specialistke, ki je zahtevala, da ji pokažem tatu, pa potem moralni nauk o tem, kako smo mladi še lahko naivni, starejši pa potem spoznajo, da ne morejo biti več tako naivni. Na hrbtu imam tole:

To sem jaz s krili in latinski izrek Leteti s svojimi krili. Imam lajtmotiv, to so krila, to je svoboda. Vse, kar hočem v življenju je, da se ne bi pustila ujeti in zasužnjiti. Čemurkoli in komurkoli. Kadarkoli. Po možnosti, seveda, ker pač živim v svetu pravil in se malo moramo podrejati. Ampak rada se vedno znova opomnim. So, fuck you. Ko bom stara ne bom obžalovala svojih dveh ali več tatujev, ampak se bom družila s svojimi potetoviranimi kolegi in kolegicami in se spominjala svojega življenja in kako čudovito je bilo. Enako bom naivna in upam, da se bom vedno spominjala svojih kril. Fuck you.

O izbiri poklica. Ker sem za delozmožnost morala dokazati, da lahko 8 ur sedim za računalnikom, sem morala opisati kaj delam in kaj sem delala. “Kaj delate?” “V prevajalski agenciji vodim projekte, projektni vodja sem. V bistvu pišem maile in se pogovarjam po telefonu.” “A, prevajate. Katere jezike pa?” Ne, ne prevajam itn. “Kaj ste študirala?” “Nemščino, ampak govorim tudi angleško.” “To pa je malo malo za v prevajalsko agencijo, ne?” Ne, ker ne prevajam, ampak komuniciram s strankami. “A učila ste?” “Ja, na osnovni šoli, pa zaradi novega zakona o uravnovešanju vsega ni bilo več možno.” “Pa še iščete, kajne, v šolstvu?” Ne, ne išem več, ker sem našla svoj Traumjob. Poleg tega, da se mi ni ljubilo razlagati, kaj točno dela project manager, ker me nista znali poslušati, sta bili potem še relativno zaničljivi do izbire mojega poklica. Naj zdajle razjasnim. I love my job. Uživam v njem, vedno se nekaj dogaja, sodelavci so zakon, ure super in denar tudi. Nočem nazaj v šolo, ker te jebejo v glavo, Janša ti vedno znižuje plačo, ure so obupne in na žalost me veseli otroški obrazi ne napolnjujejo s ponosom in srečo. Me pa napolnjuje s ponosom in srečo delo, ki ga trenutno opravljam.

Od kje si zdaj ti dve specialistki pridržujeta pravico soditi o meni in o mojih odločitvah? Od kdaj so zdravniki postali moralni, poklicni in življenjski svetovalci? Kaj ju tako kvalificira, da lahko meni dajeta nasvete?

Kakorkoli, zdaj grem, ker se moram učit. Očitno je nadvse pomembno, da učitelji vemo, kako je s stanovnjsko pravico in drugimi stvarmi.