vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: December, 2012

FUNKCIJA

Kaj je funkcija? Ne tista matematična, za tisto nihče točno ne ve, kaj točno je. Neki odnosi md stvarmi … Tista, druga… ki jo lahko imamo ali pa ne… ki tudi dejansko govori o odnosih med stvarmi.

Ko rečemo, da je JJ predsednik vlade se seveda motimo. Janša opravlja funkcijo predsednika vlade. Funkcija predsednika vlade je za zmeraj (razen če uvedemo diktaturo, monarhijo itn., kar je odpcija … call me.), Janša ne. In tega se očitno velika večina funkcionarjev ne zaveda. Če že imaš funkcijo, to še ne pomeni, da si funkcija. Sama sem imela že kar nekaj funkcij, pa nikoli nisem niti pomislila na to, da je funkcija = jaz. Kako mi je to uspelo?

Z neverjetno kombinacijo “I really don’t give a fuck” in “to je moj lafj”. Kaj to pomeni? Da se je potrebno pomikati po tisti zelo ozki in nevarni liniji, ko na eni strani veš, da si popolnoma odgovoren za stvari, za katero SO TE IZVOLILI, po drugi strani pa se popolnoma zavedaš, da lahko kadarkoli odideš oz. te odidejo. To pomeni, da ti ne zastopaš svojih idej in ne zasleduješ svojih ciljev, ampak cilje ljudi … To pomeni, da jih je potrebno vprašati za mnenje in jih upoštevati, čeprav ti to včasih ni najbolj všeč. Seveda je to na ravni države relativno kompleksno … ampak znamo bolje, kot delajo trenutno.

Torej, prosim. Nedko naj naredi stranko, jest z veseljem kandidiram za vas in delam stvari za vas.

Advertisements

SAMOSTALNIŠKI MEGA NAPIZDITVENI BLOG, PART II

Sem imela res napisan en tak res dolg in razpizden mail. O tem, kako kot profesorica nemščine po opravljenem strokovnem izpitu od predsednika komisije dobim zabrušeno, da itak nikoli ne bom dobila službe (čeprav jo imam in to zelo odlično). O tem, kako se je diskurz v politiki zahvaljujoč neizobraženim idiotom spustil na tako nizko raven, da so revni in nesrečni in debeli ljudje sami krivi za svojo nesrečo in da si zaslužijo, da so revni in lačni, ker bodo tako shujšali. O tem, kako smo levi intelektualci preveč levi in tako ne moremo enostavno reči, da si Janša zasluži streski vod (in od tega trenutka naprej čakam tožbo), ker gre to proti našim načelom spoštovanja sočloveka in solidarnosti in humanizma, čeprav nas desni lahko zmerjajo s komunisti, bolnimi izprijenci in zombiji. O tem, kako se sistematično sesuva humanizem in družboslovje, ker edini kaj znamo povedati o nas samih, kako se sistematično zamenjuje sposobne ljudi z nesposobnimi, kako se očitno nihče več ne zaveda, zakaj smo leta 1919 zahtevali slovensko univerzo v slovenščini in o tem, kako se sistematično ruši zaupanje v soljudi. O tem, kako se nas umetno pumpa z novicami o fiskalni, nepremičninski, dokapitalizacijski, kapitalni, vrednostni, pravnosocialni in kreditni krizi, ki se je bomo rešili samo tako, da bomo vsi Janezi Janše. O tem, kako se zlorablja Zdravljico, kako se posmehuje umetnikom in se jih daje v nič, o tem, kako nihče ne pomisli na to, da je varstvo v vrtcih do 17h zato, ker starši delajo do 17h.

Pa sem se spomnila na to, zakaj sem začela tale blog. Ne zato, da bi vas zabavala s svojimi napizdi in koleričnimi izpadi. Ne zato, da bi vam solila pamet o tem, kako bi morali živeti. Blog sem začela zato, ker sem se počutila nepovezano v vami vsemi in sem to hotela odpraviti. Hotela sem vam sporočiti, da smo vsi enaki (in isti) in da imamo vsi iste težave in da smo vsi enako zamorjeni. Hotela sem preseči naše razlike in vas spomniti na to, da smo vsi ljudje in da imamo vsi približno iste želje in upanja. Da bi bili ljubljeni, varni, preskrbljeni, da bi bili zdravi in srečni. Hotela sem, da bi se videli. Da bi se res videli. Da bi videli in razumeli, da smo vsi v vseh. Da kolikor časa obstaja revščina, smo revni sami. Da kolikor časa obstaja lahkota, smo lačni sami.

Od vas ne zahtevam veliko. Ni potrebno, da demonstrirate z mano, ni potrebno, da darujete svojih 0,05 % dohodnine, ni potrebno, da popolnoma spremenite svoje življenje. Prosila pa bi vas, da preden začnete soditi in ocenjevati druge pomislite, kaj dejansko počnete. Preden druge označite za slabe, neumne in jih žalite na podlagi tega, ker so drugačni od vas, pomislite, da ste tudi vi drugačni od njih.

In da vas ne bi preveč razočarala, you all suck and fuck you.

FF

This goes out to all of my FF-peeps. I ❤ all of you.

Ko sem se neznano število let let nazaj odločala za študij sem vedela samo to, da želim študirati nemščino. In to se lahko počne, poleg MB-FF, tudi na LJ-FF. In ker je moja domovina bližje Ljubljani, sem se vpisala na LJ-FF. Zdaj, na žalost sem potem ugotovila, da bi lahko študirala še ene 3 smeri zraven, poleg nemščine, ampak takrat še nisem vedela, da se genialka. Ker, roko na srce, študij ni bil ravno zahtevna stvar, vsaj zame ne. Obstajala sta točno dva res težka predmeta, to sta bila fonetika in morfologija v 1. letniku, potem je bilo vse relativno enostavno. Prosim, ne me jemati narobe, študij je težka stvar in veliko ljudem bi bilo veliko lažje, če bi šli po srednji šoli enostavno na neko poklicno, visoko ali kaj v to smeri šolo. Enostavno zato, ker bi bili tam res bolj srečni, ker bi našli nekaj, kar razturajo, ne pa da te ljudje jebejo v glavo, ker ne veš, kako se je skozi stoletja razvij široki e. In mean, who the fuck cares about that (sorry, ZMJK!)? Študij, še posebej pa jezika, ki ni tvoj materni, je težka stvar. In sama imam samo veliko srečo, da sem tako enostavno prilezla skozi.

Najbrž sem zato nekje v 2. letniku ugotovila, da moram še nekaj zraven početi. Tako sem padla v študentsko … sceno, politiko, organiziranje? Pač v to. Preko tutorstva, Sveta, svetovanja do prodekanovanja. In sem ugotovila, da sem v tem – organiziranju, vodenju, predstavljanju, administraciji, svetovanju itn. – res, res, res dobra. Mogoče bi torej tudi jaz morala iti kaj poslovno-meneđerskega-komercialnega študirati, bi zdaj nabrž imela zaposlitev za dalj časa in morebiti več denarja. Vse, kar sem dosegla, sem dosegla zato, ker sem bila res dobra. In, ker so to ljudje opazili in mi dali možnost.

Vse to sem lahko dosegla pa tudi zaradi tega, ker sem hodila n FF. Kolikor je FF v kurcu – ker, katera javna fakulteta, s 600 zaposlenimi in ca. 7.000 študenti pa ni? – je nekja najboljšega, kar se lahko študentu zgodi. Ne samo, da se v res ogabnih pogojih (sočustvujem z vsemi akademijami) naučiš res veliko akademsko zanimivih neuporabno-uporabnih stvari in eno res pomembno uporabno-uporabno stvar, se večinski del tistih 600 zaposlenih večino časa do tebe obnaša, kot da si vsaj približno odrasla in odgovorna oseba, ki ve, kaj hoče.  Tista ena uporabna-uporabna stvar? Kako misliti. Po svoje. Kako misliti s svojo glavo. To je – poleg revolucionarnega prispevka k znanosti o tem, kako se je razvil široki e – najpomembneje.

In kaj sem hotela s tem slavospevom povedati? Da, ko FF štrajka, je potrebno poslušati.

FF for life!

FF

LATE NITE BLOGGIN’

Ah, že spet. I am a nite owl. Meni se ponoči najbolj dogaja, če bi lahko – sem že omenila – bi zamenjala dan za noč in bila pač ponoči pokonci. Danes me sicer trenutno pokonci drži premišljevanje o romantiki, en tak pop komad, da vam sploh ne upam povedati in pa yolo.

Mogoče najprej o yolo. Yolo – ali you only live once – je res neumen meme in kdor hodi naokoli in kriči YOLO! je mlad najstniški Američan, o katerem si vsi ostali mislimo “Da fuq?!?”. Pa vseeno yolo … mogoče bi morala vseeno govoriti o svoji osebni mantri BOLI ME KURAC. Nekaj let nazaj sem Velikem oraklju kupila knjigo Fuck it!, prevedeno v slovenščino kurc gleda. To je knjiga, ki dejansko pravi, da moramo v življenju večkrat reči YOLO in boli me kurac. Kaj se zgodi, ko to rečemo? Osvobodimo se stvari.

Zakaj bi nas karkoli težilo? Kaj je tako pomembno, da bi se morali sekirati in delati skrbi? Denar, politika, zdravje, prihodnost… ? Niti ne. Vse, kar bi nas moralo res skrbeti, smo mi sami. To je ljudem res težko dopovedati, ker mislijo, da se za tem skriva ne vem kaka skrivnost. Pa se ne. Kot pravi Eddie Izzard “I believe in people, I am an us-person.” Nekateri niso pripravljeni spustiti, ne morejo. Ker jih je strah, ker ne vedo, kaj jih čaka. Ker ravno to je pravi čar ideje “boli me kurac”, da nikoli točno ne veš, kaj pride in se lahko na licu mesta odločiš, kaj bo ali ne. In ker boli me kurac za seboj potegne tudi, da nehaš zreti v prihodnost, začneš živeti sedaj. Prav sedaj in ne včeraj in ne jutri.

On the other hand. Fucking hell, da se mi vsi nalimate na vseh demonstracijah in da zrušimo zadeve. In ker se zavedam, da alternative ni, se z veseljam javim, za ministrico za visoko šolstvo ali pa kako generalno sekretarko česa. You know where to find me.

O romantiki najbrž od mene tukaj ne boste nikoli nič izvedeli, ker je to zelo dobro varnovana skrivnost. Prav tako o mojih pop komadih.

DECEMBER

Ha. Zadnje par tednov se že spet soočam, ali kot pravijo Američani batteling, z rahlo depresivnim stanjem, ki mi preprečuje, da bi v svojih pisanjih tule videla kak večji smisel. Pa saj ga ni, ker zakaj bi bil in tudi ni potrebno, da je. Sedajle pa Japandroids pomagajo nazaj to tega smisla. Pa dejstvo, da je december.

I like december. Ne samo zato, ker imam rojstni dan in dobim darila, je miklavž, je božič in je novo leto, ko dobim darila, je tradicionalno sneg in je konec leta. Letos tudi konec sveta, kar je vedno znova zelo zanimivo in razočarajoče, ker se dejansko nikoli ne zgodi. Decembra je vse načičkano in nakičeno, ljudje se tudi ponvadi obnašajo, kot da prvič vidijo sneg in lahko se oblečeš v bundo, pa te še vedno zebe. Ljudje se tudi vedno obnašajo, kot da je prvič mraz. Letos pa bo december očitno mesec revolucij. I like revolucije.

Mislim, saj bi lahko pisala o tem, kako je vonjati solzivec (ni prijetno), kako te policaji gledajo izpod čelad (ne vem, če te, ker nič ne vidijo), kako pomirjujoče deluje helikopter, ko sveti vate (človek postane kar malo zaspan) ali kako se počutiš ob tem, da ti kradejo, ti lažejo, te režejo in nasuvajo soli v rane, ti zmanjšujejo plače, te odpuščajo, ti ne dajo kredita, hkrati pa kreditirajo zidarje in vse ostale, ko tvoj otrok ne more jesti kosila v šoli, ko imaš plače, pokojnine ali pa preživnine po 400 € na mesec… pa raje ne bom, ker je december veseli čas veselja. Ko se spomnimo, kako naj bi nek Hesus nekaj počel na nekem hribu pribit na nek križ in kako naj bi morali od takrat naprej veselo veseli in hvaležni. Ne vem no, sama nisem prav vesela.

Pa saj tega nočete brati, kajne? Vi hočete, da vas malo pošljem v kurac, da malo pizdim čez moške in čez JJja, da malo travmatiziram o svojih travmah ali pa da spišem kaj poetičnega v angleščini.

Well, fuck you. You don’t always get what you want. Še posebej ne v tej državi.

No.

 

%d bloggers like this: