vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: January, 2013

WHEN LIFE GIVES YOU LEMONADES …

… you say “Fuck it, I am having coke”.

Tako nekako reagiram na vse pavšalne, poenostavljenje opise kompleksnosti življenja. Ne gre zato, da bi obupala nad izdelovanjem limonade, ampak, da mi gre na živce ideja, da je samo ena enostavna in enoznačna rešitev za težave. Lahko ste ugotovili, še posebej tistih 2, ki me redno spremljata, da imam že spet neke travme in navidezno globoke rešitve. Pa bi morala biti vesela, v bistvu navdušena, ker pride Eddie fucking Izzard v Ljubljano in ga bom občudovala iz tretje vrste. But then someone gave me lemons. Whatever.

Naj vas pozabavam s sledečim opisom slovenske politike. A veste peskovnik? In potem se otroci igrajo z lopatkami in delajo gradove, kopljejo luknje, občasno pojejo malo peska in smrklja? Potem pa en otrok vzame lopatko drugemu otroku, ker ta uničuje potičke vseh ostalih  in se ta otrok vrže na tla, joka, brca in kriči? No, samo da je peskovnik Slovenija, otrok z lopatko JJ, otrok, ki mu vzame lopatko smo pa malo mi, malo Klemenčič, še manj Virant, Pahi pa sploh ne. Pahi je dejansko tisti otrok v kotu, ki se začne jokati, ker se drugi kregajo. Kar je s to sliko narobe je dejstvo, da so potičke, gradovi in luknje stebri naše države. In da bolj se otroci kregajo zaradi lopatke, več potičk, gradov je uničenih. Nas je komaj 2.000.000 obnašamo pa se približno tako, kakor da smo Amerika ali pa Nemčija … s tako močjo v svetu. Drugi ne bodo trpeli zaradi naših travm, mi trpimo zaradi vaših travm. JJ je bolan. (And lawsuit?) In bolani ljudje rabijo počitek in mir. (Lawsuit?)

Nazaj k limonam. Nepričakovano se se znašle v mojem naročju in nepričakovano se moram sedaj soočiti z njimi. Pred mnogimi leti sem si postavila nekaj zelo osnovnih pravil, o tem, kako fukncioniram, kaj je res pomembno in kako ravnati v določenih sitacijah. In seveda je življenje življenje in ti da take limone, ki ne spadajo v lepo postavljena pravila in potem imamo to agonising nalogo, da se pozicioniram znotraj mojih pravil in teh limon. I still want coke, I am just not sure I will get it.

limona

2013

Novo leto. Juhu.

Lani sem si rekla, da bo leto 2012 leto pisanja. S tem sem mislila, da bom napisala strokovni članek, seminarsko in nekaj strani doktorata. No, napisala pa sem en strokovni članek in tale obupni blog.

Letos sem si rekla, da bo leto branja. S tem sem mislila, da bom kupila in prebrala vso primarno literaturo za doktorat, ključne intersekcjske in feministične teorije ter zbrana dela Mišela Fukoja. Rezultat bodo najbrž prebrana zbrana dela Daniel Steel in pa neki odtenki. Upamo sicer na najboljše, trenutno mi gre zelo dobro, saj berem Hitlerja (thank you Sanctuary). Kljub dejstvu da “dokumentarne” knjige – torej semi-strokovne zgodovinske – niso ravno moja stvar – beletristika do konca – ampak zadeva se res dobro bere.

Vmes sem že napisala en WTF blog, ker trenutno gledam  nemška poročila in poročajo o nekem kriminalnem dejanju. In potem pokažejo storilca, seveda zamegljenega oz. blurred … KAJ MI TO KAŽEŠ, ČE MI NE SMEŠ POKAZATI, KAKO ZGLEDA?!?! Fak TV, sranje.

In to je vse … Aja, dobrodošla Sanja Finding Forrest(er). Že spet en primerek boljšega bloga od mojega. Mogoče bi letošnje leto moralo biti bolj sanjevsko, ne angleško, ampak tako, da se iščeš in najdeš in pri tem uporabljaš lep jezik in lepe misli. Sama sem že davno tega ugotovila, da bi bila jaz odlična propagandna ministrica, ker nihče ne kriči in se pizdi in s tem na žalost prepričuje ljudi, kot jaz.  Damn … dobro, da sem že prejela Nobelovo nagrado za mir.

 

%d bloggers like this: