vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: February, 2013

LATE NITE BLOGGIN’ … AGAIN

Sem se spomnila, da mogoče kdo sploh ne gre brati naprej, ker ni v slovenščini … ker je angleški naslov. Oh, well…

A, kakšen zanimiv teden je za mano, pa ga še konec ni. Že prejšnji teden, ne vem točno kdaj, ker zaradi lastnega zdravja ne spremljam poročil, novic in podobno, sem izvedela, da kot profesorica nemškga jezika s književnostjo lahko postanem ministrica za zdravstvo. To je neverjetno, kakšne poklicne možnosti se v tej državi odpirajo! Tako da, veselite se vsi FDVjevci in FFjevci, odprle so se nam vse možnosti za vodenje države, res velikega proračuna in pa raznih ministrstev. No, saj to smo že sedaj imeli, ampak zdaj lahko posegamo po prav vsem, po čemer prej nismo, ker se nam je zdelo, da bi bilo za res velik proračun fino imeti človeka, ki lahko suverno množi na pamet dvomestne številke.

Potem se je teden relativno normalno nadaljeval, tako da sem vam v bistvu lagala. Za mano ni prav pretirano zanimiv teden, ki se še ni končal, razen, da so me v ponedeljek začarali in pri tem polili z neko sumljivo dišečo vodo. Zgodilo se mi ni še nič, čakam, da mi zraste enajsti prst, da potem lahko koga tožim.

Dejansko sem do sedajle, pa je ura 22:30 delala. In čeprav sem delala z besedami cel dan in še večno večera, kar pomeni, da sem uporabila danes že veliko več kot 30.000 besed … se mi nekako zdi, da jih lahko zapravim še malo za blog. Pa niti nimam kaj pametnega povedati. O tem sem že nekaj časa nazaj govorila, ko me zasrbijo prsti in moram nekaj pisati, samo da dam to ven iz sebe. Kaj pa vem, kaj želim povedati? Tega noben avtor ne vem, kdor trdi obratno, laže.

Nič. Bom kar šla nazaj na delo, da spesnim še nekih 800 besed in potem še kakih 1.000 prebrati, potem pa me lahko pobere … od besednega overdosa. A to obstaja? Ali lahko preveč cel dan delaš z besedami in potem ti začnejo gledati iz ušes in te zadavijo? Mogoče … mogoče so pa TO avtorji. Imajo toliko besed, da se jim zatikajo v grlu in jih dušijo, pa morajo iti ven, drugače ni več avtorja. Moje sklepanje, da od preveč dela z besedami lahko umreš in da avtorji to počnejo, ker bi drugače umrli, ni najbolj logično, je pa res, da je pozno in sem utrujena. Me zanima, koliko časa lahko kar nadaljujem in pišem in bluzim … najbrž še kar precej. A BI ME ŽE KDO NAJEL ZA PROPAGANDNO MINISTRICO?!?

Then again …

trollingBut also …

geniusBut most probablly …

crazyMaybe everything. Who knows?

Advertisements

OK, FINE … A NEW POST

Okej.

Ko te Veliki orakelj vpraša, zakaj nič ne povstaš, potem pač to pomeni, da res že dolgo časa nisem nič napisala. Kaj naj rečem? Malo sem utrujena, malo se mi ne da, malo pa ne vem, o čem naj pišem. Saj vam bi povedala kaj navdušujočega ali pa bi vas napizdila, ampak nekako sem danes pojedla že preveč čokolade in se počutim preveč debelo in neumno, da bi vas razsvetljevala s svojimi briljantnimi idejami. Poleg tega sem ugotovila, da smo itak že siti vsega in nam ni prav veliko do tega, da bi se poslušali in videli.

Nekdaj, že davno tega, ko sem bila v 2. letniku faksa, sem imela eno čudovito predavanje z naslovom Filozofija za nefilozofe. To smo morali narediti, da smo upravičili naziv našega faksa – Filozofska. Ta predmet je bil čudovit, profesorica je bila čudovita, to je edini predmet v celotnih 4-6 letih mojega študija, ki je me intelektualno malo izzval. Ker se mi je že med predavanjem odprlo več vprašanj, kot pa zaprlo. (Mogoče bi morala udarili en drugostopenjski študij filozofije, jebeš ta doktorat.) Med drugimi se je pojavila tudi sledeča misel, ki jo tukaj zelo zelo ponestavljeno in simplistično ponavljam (tako, da, filozofi filozofi, ne me kregat): Ko se človeški odnosi zreducirajo na denar, potem smo v kurcu. Ko se merimo s tem, koliko smo vredni, ne pa s tem, da smo, smo v kurcu. In kje smo danes? V kurcu.

Toliko za danes. Nimam moči, da bi razlagala, zakaj verjamem, da je to resnica. In zakaj bi si morali vsi prizadevati in jo živeti in širiti.

And now I need more chocolate. Cuz …

eat all the chocolate

 

 

NOT SURE

NOT SURE

Well … this is nice. Število obiskov se povečuje, ne glede na to, ali kaj objavim ali ne. In zdaj res nisem prepričana, če je to zato, ker me imate vsi tako radi ali pa me berejo janševci in o meni delajo udbovski fajl. Kakorkoli … hvala.

In other news.  Nimam other news. Moje življenje se je zdaj ustavilo in dejansko samo še čakam. Čakam na 23. marec, ko pride Eddie Izzard. Vmes se kratkočasim z maratoni LOTRa – it was more that awsome – in delom. In, ker se mi danes po napornem delavniku ne da nič kaj pametnega napisati, naj zopet napišem nekaj kontroverznega. Ali pa dve kontroverzni stvari.

Kaj če bi naredili stranko, ki bi temeljila na popolni res, res, res popolni iskrenosti? V smislu, vsega. Osebni podatki, finančno stanje, zdravniška kartoteka, prijatelji, starši … VSE. Pač tako šokirati slovenceljstvo z iskrenostjo, da bodo res prepričani o nas. In tudi iskreno povedati, da nekaj ljudi – in sicer te, te in te – moramo nastaviti, ker pač želimo, da se zadeve izpeljejo po naše, ker so nas izvolili in je to pomembno, da pa ostale bodo izbrali iz stroke.

Druga stvar pa je. Finančni minister? Res. Sej jaz sem tudi profesorica nemščine in v prostem času računovodkinja, ker znam na kalkulator zmnožiti kri krat pet. Neka zgodovinska osebnost, ki želi biti neimenovana, je tudi funkcionirala po principu “ne, ne, ne, ne … la-la-la-la, not listening” in končala “in a ditch, covered in petrol, on fire”. Ljudje, ki ne spredvidijo, da je njihov čas končan, so zelo nevarne. In mi živimo v zelo nevarnih časih. “Ta da da dam…”

Ne, saj bo v  redu. We will make sure of it.

%d bloggers like this: