vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: June, 2013

LABILNOST IN BERLIN

Vroče je bilo in to labilnega človeka res zjebe. In tudi mene je. Ampak grem v Berlin in bo boljše. Da vam v tem času ne bo dolgčas, mogoče ena misel.

Fuck it, it’s hot in ne da se mi. Laters.

THE POWER OF…

… good friends, alcoholic beverages and good gulity pleasure songs make me a happy Saturday morning girl.

Resno bi potrebovala že vgrajeno v možgane iStvar ali kaj podobnega, ker za svoje življenje potrebujem sound track. Kako bi lahko dosegla, da bi brez hudih poškodb ušes VEDNO poslušala glasZbo?!? Come on future, arrive already!!!!! Mislim, saj ne da za lastno srečo potrebujem eksterne vzgibe in je nisem zmožna najti interno, ampak … it’s just way cooler with a sound track.

Danes sem imela en tak “I am broken momen”, ker sem nadaljevala z urnikom, kot ga imam med tednom. To pomeni, da sem šla spat okoli 2h in se potem SAMA OD SEBE zbudila okoli 8h, se prisilila, da spim še eno uro, KER JE VIKEND in potem ob 09:30 že težila prijateljicam, da sem sama doma in rabim zabavo.

Zadnje čase se nam v družbi pletejo misli o ženskem šovinizmu in o čustveni zrelosti. O ženskem šovinizmu si še nisem čisto na jasnem, tako da pošiljajte mi linke na to temo, o čustveni zrelosti pa. Nekje v zadnjih desetih letih sem ponevedoma kar precej odrasla. Mislim, I pay rent, I pay utilities, I do job and taxes. I also got my heart broken. In lahko bi bila res prasica, skoraj pripada mi, da bi bila prasica. Pa nekako res nisem. It fucking hurts and sometimes everything is shit and I feel depressed. Se pa tudi zavedam, da sta v paru vedno dva in redko je kriv samo en. In se zavedam, da če te nekdo ne ljubi več, je zadeva končana. In se zavedam, da še niti približno nisem out of the woods. Da me čaka še en čustveni nož v hrbet. Pa kljub temu ne sovražim nikogar, srečna in vesela sem za ljudi, ki so srečno zaljubljeni in še vedno verjamem v to, da bom tudi jaz enkrat že spet tam. Da bom imela najboljšega prijatelja že spet.

Čustvena zrelost dejansko že spet pomeni samo to, da nimaš glave do vratu v riti in da se obnašaš kot človek. V bistvu je tako tudi z ženskim feminizmom. Ne imejte glave v riti in se obnašajte kot ljudje ena do druge. “Glava v riti” je sindrom moderne družbe, ker je odgovor za vsak problem. Kadarkoli pridete do problema ali kompleksa, se vprašajte, kje imate glavo. Is it in your ass?

WHY DOES IT HURT …

… beneath the rib cage, where you breath? Always there, just throbbing and aching.

Danes sem randomly odprla dve knjigi in v obeh je bila bolečina ob zlomljenem srcu opisana tam spodaj. Ne pa pri srcu … pri pljučih, pri preponi, tam kjer se diha, tam kjer je življenje. Danes sem prišla do pomembnega spoznanja. Da ne boli nič manj kot prvi dan, sam dalj časa rabi, da pride na površje. Ker se je naredila že ena taka brazgotina. Sestavljena iz feminizma, dobrih, odličnih, najboljših prijateljic, samozavesti, sonca, teka in dobrega rokenrola. Danes sem tudi ugotovila, da sovražim svoje možgane. Ker me jebejo v glavo, whilst being in my head. Najprej mi servirajo spomine, da lahko že spet malo krvavim, potem pa začnejo sanjariti. O enem tipu, o tistem tipu, o katerem koli tipu, ki bo kot rokenrol. Ki bo kot Smooth Sailing in ki bo kot Babe I’m gonna leave you. In potem mi servira spomine na najboljšega prijatelja in potem sanje o tem, kako bo nekdo drug moj najboljši prijatelj. Heartbreak is a fucked up thing.

Hotela sem pisati sicer o ženskem šovinizmu… pa nimam še veliko za napisati, moram prej iti še na kako kavico. Ker, kako ste lahko ženske šovnistke?!? A sploh veste, kaj delate? Ne, pa saj vam bom povedala, samo prej moram malo premisliti.

And now I feel better. I acctually feel better. How weird and wonderfull is that. Hočem vam dati slikico, kot včasih na začetku … pa ne vem točno, katera slika bi semle najbolj sedla. Google mi je pomagal … dala vam bom spot s slikico mojega tattoja, ki se bo narisal na moji koži začetek jeseni. Please enjoy the wonderfull short movie from the lovely Queens of the Stone Age … like Clockwork in zraven tole:

my god is the sun

REPEAT HIGH VOLTAGE

OK. Moj lajf je zdaj relativno nazaj na tirnicah in si lahko privoščim urnik. Urnik pisanja in urnik bloga. In od danes naprej bo to dvakratnateden-ski blog, ergo enkrat v sredo in enkrat v nedeljo. Enkrat bo feminističen, drugič random. In da boste vsi vedeli, se bo veselo objavljal na vseh socialnih omrežjih.

In začeli bomo z mojima priljubljenima besedama, repeat in high voltage. Tisti trije redni bralci veste, da imam težave z nihanjem razpoloženja. Fejst. To pomeni, da sem iz ene minute na drugo res navdušena in potem res ne. Edina stvar, ki me drži pri enem in istem razpoloženju, je high voltage on repeat. And by that I mean, songs on repeat. In ko rečem repeat, mislim repeat for days or even months. Primer. Zadnje čase NONSTOP poslušam tri komade:

RATM, Renegades of funk

Dead Sara, Wheaterman in Test on my patience

Kaiser Chiefs, You want history

NONSTOP pomeni, da imam na svoji I-stvari narejeno playlisto teh štirih komadov. To so vse komadi, ki so high voltage. Sem pa imela recimo obdobje, ko sem ŠEST MESECEV poslušala samo SOAD. Zadnje par tednov se mi dogaja, da želim biti komad. Res, želim biti komad. Tisti del komada, ki ga slišim samo jaz in ki me lahko ohranja pri enem pozitivnem outlooku na vse stvari. High voltage je nabližji opis komadov, ki me poganjajo, vse ostalo je bullshit.

Mislim, saj bi lahko meditirala, delala avtogene treninge ali pa se dejansko sprijaznila s tem, da se mi včasih zjutraj še vstati ne da in da se sama sebi zdim največji luzer, but it is just so more fun, if you listen to good music and you feel like the fucking queen with an awesome explosion in the background.

I love music so much and my music is rock’n’roll. Ne vem, kako naj vam povem, kako globoko čutim s tem delom glasbenega sveta. Lahko si preberete cel moj blog s tagom Rokenrol, pa vam bo mogoče malo bolj jasno, ampak najbrž niti ne. God, I want to be a roadie. Ali pa neka rokenrol novinarka/blogerka/reporterka. Edini problem je, da fucking ne znam ničesar pametnega napisati in povedati o komadih. Ker se mi zdi absolutno neumno in nemogoče PISATI o tem, how a song makes me feel. It makes me feel alive and free and me. And I can’t put that in writing.

 

%d bloggers like this: