ZAKAJ BI MORALI VSI AT SOME POINT MALO ČASA PREŽIVETI V BERLINU

by Vidimvas

Ah ja, Berlin. Meine Stadt. Mein Herz.

V Berlin sem šla čisto sama, da bi ugotovila, kaj točno to pomeni. Berlin mi je seveda odgovoril, da to ne pomeni prav nič. It is all the same. En teden šetkanja, kofetkanja, odkrivanja novih delov Berlina in branja knjig ter enostavno pretvarjanja, da sem Berlinčanka worked wonders on me. Seveda tudi obisk firzerja pomaga.

Če še niste bili v Berlinu, potem je skrajni skrajni čas, da greste. Saj bi vam povedala, kaj vse mi je tako zelo všeč na Berlinu, pa itak ne morem, ker lahko spravim od sebe samo razne medmete in obraze… kar vam ne pomaga veliko. Recimo samo toliko, da sem v Berlinu vedno srečna in da me osrečuje ravo to, da te Berlin enostavno pusti pri miru. Berlin is like the honeybadger, he don’t care. Kot sem že rekla, I just wanderd, ich flanierte, kot bi rekli Nemci in odkrivala dele Berlina in dele same sebe. I feel better now, somehow. Ne še dobro, daleč od tega, ampak boljše. Obljubila sem si, da bom Berlin obiskala vsako leto in mogoče me bo potem enkrat toliko premamil, da si bom gor poiskala službo in enostavno odšla.

Ampak za zdaj ostajam, za zdaj se držim svojega novega stanovanja, svoje nove frizure, svojih dobrih prijateljic in tistega enega prijatelja, ki vedno v pravih tretnutkih pove prave stvari, svoje drage osebe in svojega hitrega interneta. There is work to be done, neke izpite je treba narediti, doktorat dokončati, get some more tattoos from Mato, learn how to play the drums in tako naprej. Preden se gre kam drugam… preden se nanovo regeneriram. Preden me življenje že spet preseneti in mi nastavi nove ljudi in mi zamenja smer.

Okej, konec nekih velikih kvazi modrih misli in ena fotka, ki ni avtorska, ampak iz interneta, ki zajame tisto, kar je zame Berlin:

berlin

Also, welcome Croatia and fucking good luck, and also welcome one person.