vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: August, 2013

JESEN, MOTHERFUCKERS, JESEN!

Če me je pomlad 2013 res zjebala, imam high hopes za jesen/zimo 2013. Mislim, slabše od pomladi skoraj ne more biti. *She said, and then fall will surely bite her in the ass.*

Pa da začnem pri poletju, ki je bil poln 35 in več stopinjskih dni, pokvarjenih avtomobiliov, čustvenih meltdownov in dolgih e-mailov, dobrih in dolgih kavic, Berlina, sushija in gina z malo tonika, nato gina s skoraj nič tonika in ležanje na tleh v kopalnici. Nadaljeval se je z 38 in več stopinjskimi dnevi, nastopanjem in velikim pričakovanjem jeseni.

God, I love me some fall. Ko je potrebno prvič dati ovornk štumfe gor, pa pleteni pulover, ker te zebe, ne zato ker je fešn stejtment. Ko greš na čaj, ne zato, ker nočeš že šeste kave ta dan, ampak zato, ker te zebe. In rata MRAZ, hladno … lahko se giblješ, ne da bi skoz švical. No, in to jesen/zimo, mislim, da se bom imela fucking awesome.

dark_foggy_forest

Najprej se grem gledat v kino, ker sem bila statistka pri filmu Čefurji raus! … potem gremo še malo na morje. Naj omenim, da se po poletni pavzi vrnejo vse moje priljubljene nadaljevanke. Oktobra pride Dylan FUCKING Moran v Ljubljano. Moj standup bucket list se občutno krajša.

Then Sanctuary will take me to London, baby. Nazaj bom ravno pravi čas za 50. obletnico Dr. Whoja in če bom imela res srečo bo že novembra Sherlock nazaj, drugače pa pač decembra. Ampak to itak ne bo toliko važno, ker se mi obeta repriza QOTSA koncerta v Minkenu. Decembra bo pa itak en sam žur, ker pride The Hobbit: The Desolation of Smaug. Plus moj rojstni dan. Plus, ma da mi karma povrne mojo emocionalno fucking zrelost in odrastlost, ki jo izkazujem že od spomladi. (I just want a small nod, I would be fine with a nod or wink, karma. You can do that, right?). Plus zagotovljen živelj v obliki fine službe v nedogled. Plus new tattoo, new earings and pirsings, plus new glasses, plus new phone.

Mislim, da se bom kar regenerirala … tam nekje skupaj z Doktorjem. In Douglasom Adamsom, od katerega vam puščam dve misli:

marvinadams

MY SONG

I got bruises and hickies

Stitches and scars

Has someone taken your faith?

Its real, the pain you feel

I give this part of me for you

Oh I want to be inside of you

 

Too alarming now to talk about

I’d like to fly,

But my wings have been so denied

 

The life, the love you’d die to heal

The hope that starts the broken hearts

You trust, you must

Confess

Is someone getting the best, the best, the best, the best of you?

 

Why did I have to go and meet somebody like you?

Why did you have to go and hurt somebody like me?

Depending on you is done, the giving to you is done

No more reaching, no sleeping, no living, it’s all just more giving to you and I’m done

 

Leg dein Fleisch in Salz und Eiter

Erst stirbst du doch, dann lebst du weiter

 

We really got to ramble.

I can hear it callin’ me the way it used to do,

I can hear it callin’ me back home!

 

I know how to be lost in lust

not because you should, but because you must

it burns white hot, and so climbs the mile

this lightening strike isn’t always kind

so use me up

use me up

 

I’m burning bridges

I destroy the mirage

Oh, visions of collisions

Fuckin ‘bon voyage

It’s all smooth sailing

From here on out

Got my own theme music

It plays wherever I are

 

I got this feeling on the summer day when you were gone.

I don’t care, I love it. I don’t care.

 ———————–

To pa se zgodi, če zadnje čase večino večerov enostavno poslušaš muziko … just endless hours of really good music, it helps a lot. Also random tweets and messages and brezalkoholne bele kave. To give credit, where credit is due: Rammstein, Limp Bizkit, Led Zeppelin, Foo Fighters, Alice In Chains, Icona Pop, Qeens of the Stone Age.

just me

ALICA V VERIGAH

Alice in Chains so mogoče najbolj mainstreamovsko nepoznan grandž bend … ever. Mislim, od grandža itak poznamo samo Nirvano, tisti  malo bolj zagriženi Pear Jam in Soundgarden, ampak obstaja še en kup boljših bendov. Eden izmed njih so absolutno Alice in chains.

What I love about Alice in Chains, poleg tega, da jih poznam zaradi Christoossa, je kombinacija Layna Stalyeja in Jerrya Cantrella. Oba namreč pojeta, Jerry pa še malo igra na lead guitar. Layne je mnogokrat boljši od Kurta, I am sorry, but not sorry. Kako dober najbolj izpriča njihov MTV Uplugged, ki vam ga dajem kar v celoti:

Mene pri Alice in Chains najbolj zjebe prav Layne. Seveda je umrl prekmalu, seveda je umrl zaradi O.D.ja… kar je žalostno je, da ga nekako noben 2 tedna ni našel. In najbolj me to zjebe prav pri MTV Unplugged koncertu, ker ga toliko fanov obožuje, they just love him. Simply love him in to na tem koncertu prav občutim. Občutim pa tudi to, kako je on zadet in kako se mu vidi, da ne more več. Pa je med koncertom in njegovo smrtjo preteklo še 7 zanj zelo trpečih let. I always think of the love we have for our idols and that we can never really let them now, how happy they make us. They touch us, we seldom can touch them. If they can save us, if their music can save us, why can’t we save them?

Alici so si vmes našli novega pevca, bless William DuVall, in vesele grundžajo naprej. In to zelo dobro in uspešno.

Itak vam ne morem dopovedat, kako je to fucking briljanten bend, zato pač poslušajte:

REALISTIČNA OPTIMISTKA ALI REALISTIČNA PESIMISTKA?

Seveda ena kratka kavica po več tednih zame ne more normalno potekati, ker moram potem več ur in dni premišljevati o eni čisto majhni stvarci, o kateri sva s Christoossom govorila vsega skupaj najbrž tri minute. Yet, it stayed in my brain and is now gnawing on me.

Torej, kaj sem bolj: realistična optimistka ali realistična pesmistka? Dolgo sem bila prepričana, da sem bolj relatistična pesimistka, ker sem dejansko vedno bila prepričana, da so ljudje na splošno slabi in da je bolj realno pričakovati, da te zjebejo, kot pa karkoli drugega. Ker, dajmo si priznati, ljudje smo kar precej sebični in radi se štihamo izza hrbta. Nekako sem bila (in do neke mere sem še vedno) leva fašistka, ker sovražim ljudi in se mi zdijo blazni kreteni, jim pa tudi želim, da bi imeli vse svoboščine in pravice in vse ostalo. In potem večni pesimist Christooss pride do smešne ugotovitve, da je morebiti tudi sam postal realistični optimist and it got me thinking. Ker, po vsem tem sranju, ki se mi je zgodilo pred kratkim – the heartbreak, the stabbing from behind etc. – sem presenetljivo ven prišla veliko bolj pozitivna, kot bi si človek mislil. Mislim, če si preberete vse moje zapise o tem dogajanju, boste ugotovili, da je sicer situacija res fucked up in boleča in what not, ampak da sem mogoče bolj kot kadarkoli prej prepričana v to, da bo vse dobro in da je dejansko vse dobro. It seems I have become somewhat of an optimist. Kako se je to zgodilo in zakaj?

Gelde na sranje skozi katerega brodim in da se mi čreva vlečejo skozi ta drek, bi človek pričakoval zagrenjenost, weltschmerz, jezo, depresijo, mogoče čisto malo samopomilovanja in wallowing in selfpity. I have done all that in od časa do časa to tudi še počnem. Sem pa tudi prav srečna, čisto zares, prav srečna. In optimistično-realistična. I mean, vem, da me bodo ljudje še naprej veselo štihali od ozadi in da so povečini res prasci in prasice, but … and there always seems to be a but … But, vem, da bo vse popolnoma v redu. Good things will happen to me … nekatere se mi že dogajajo.

Tako da. Ja, pojdite in bodite previdno optimistično-realistični … people just might surprise you.

MISSING

God, I miss you today. I just do. I miss you, not even knowing who you are. I think it is called longing. Koprnim po tebi danes. Pa te ne poznam, ali pa te poznam, pa ne vem, če te res poznam. Nisem prepričana, če si ti ta, ki ga pogrešam. Danes koprnim.

Danes pogrešam vse. Pogrešam dotik, pogrešam pogled, pogrešam besede. Pogrešam kavo in pogrešam tebe. I yearn for something and I don’t even know if it is there or if I just imagined it. Dejansko niti ni važno, ali je resnično ali ni. It doesn’t change the fact that today, I miss you. Today I want you and today I let myself. I let myself dream. Today is my bane, today is my dream. Danes si dovolim vse, zato  mi je hudo in zato koprnim. I love you today. And I miss you today. In danes bo še dolg dan, danes si bom zamislila vse in premislila vse in samo še huje bo postalo. Dokler me ne bo napolnilo in ne bom več zdržala… I won’t be able to hold it in today, I will burst today. Polna bom tebe. Polna sem ideje o tebi, polna sem možnosti. Of the things that could have been, of the things that should have been. Of the unspoken words and the unfelt feelings. I am full of you today. Danes se bojim same sebe, danes se bojim vseh. Danes sem na robu … na robu zloma in na robu obupa. Danes je težko in danes je lahko. Today is everything, it is everything, it is you. I should tell you, but this time I won’t. It will be unspoken, once again. The great unspoken, that always lies between us, as a big layer of wool.

I was searching for something today. Nisem našla, nisem našla edinih besed, ki so obstajale. Zavrgla sem jih, ker so bile resnica in resnica vedno boli. Zavrgla sem jih, but yet I still have them. They are scorched into my brain, into my heart. Vedno so bile tam, vedno bodo tam. Today I am pile of love, it is overflowing, I am unable to put it somewhere. I am overflowing, I am flooded, I am full. I will burst, I will explode.

 

 

 

%d bloggers like this: