BOLEČINA

by Vidimvas

Nope, to ne bo en tak whinny my-boyfriend-left-me post… sicer je to res, ampak a) ne najdem nobenege drugega primernega naslova za tale povst in b) pisala bom o nečem pozitivnem.

Mislim, da sem bila depresivna. Sicer niti približno resno, ampak par dni nazaj sem prebrala skoraj celoten blog, moj celoten blog … it was late and I was bored. In sem ugotovila, da sem bila res prav depresivna. I felt stupid, fat and smelly. Also, večino časa se nisem držala svojih lastnih načel, ampak sem samo bruhala sranje. Nisem prav dobro vedela, kaj je smisel vsega skupaj in prav nič se mi ni dalo. Hvala, da ste potrpeli z mano.

Potem pa je prišla Velika Bolečina. In ta je zarezala vame bolj kot oba tatuja, vsi pirsingi in vse žaljive reči, ki sem jih kadarkoli slišala od fotra. It hurt, it still hurts. Velika Bolečina je pretrgala vse, kar me je držalo skupaj. It fucked everything up. Tudi mojo depresijo… moja depresija je bila taka siva mlačna zdrizasta lepljiva stvar, ki se je vlekla čez moje življenje. Velika Bolečina pa je bila kot skalpel skozi čreva brez narkoze, kot sveža globoka rana, na katero vsuješ še malo surove soli, like cutting of the balls of my feet and making me walk on salt. Vse je izginilo, tudi moja depresija.

Mislim, da hočem pisati o bolečini. I like pain. Sanctuary sem na morju razlagala, kako se počutim večino časa. Večino časa se počutim post-operativno. To pomeni, da sem bila ranjena in sem morala na operacijo, kjer so mi izrezali velik del črev. Vse so lepo sestavili nazaj, zašili in mojo rano tudi lepo zaprli, vse je čisto in nič se ne gnoji. Imam pa rano, kirurško rano. In ta boli, tudi ko je zašita, boli globoko in je vedno razbolela. Vedno malo boli in če se preveč premikam, boli še bolj.

till-he-knows

But … and there are always buts … Ampak, to je mnogo mnogo bolje od tiste sive mlačne zdrizaste lepljive stvari, ki se je prej vlekla čez moje življenje. If you refer to this blog about actual physical pain, boste videli, da sem se naučila prenašati bolečino in da sem se zdaj naučila prenašati še emocionalno bolečino. Nisem še močnejša, sem pa bolj tu. Sem bolj jaz. Kar hočem povedati je, da je ta Velika Bolečina odpravila veliko večino neumnih stvari, s katerimi sem se ubadala prej. Mislim, če imaš prej prasko na kolenu, pa ti potem iztrgajo čreva, surely bo to bolj bolelo in bo treba naprej oskrbeti the life threatening rano, kot pa prasko na kolenu. In jo oskrbujem, to rano. Ukvarjam se sama s seboj, ugotavljam, da sem fucking awesome in na vsake toliko časa se pustim malo pocrkljati. Kajti, tudi kirurška rana se čez nekaj časa zaceli in neha boleti, ampak še vseeno se je potrebno znati naučiti živeti z manj črevi, kot prej.

Seveda je vse to zgoraj Velika Racionalizacija zlomljenega srca… ker seveda si nočemo priznati, da smo same, da nas boli in da enostavno pogrešamo nekoga. Kdo pa hoče živeti stalno v stanju osamljenosti in žalosti? Itak nihče. Zato veselo racionaliziramo in osmišljamo svoja življenja, ker če bi jih dojele objektivno, bi se nam itak sfukalo. Ampak … always with the butts … dejansko je prav tako, ker samo tako se v naših življenjih kaj spremeni, kaj predrugači. Velike Bolečine, Štihanje od ozadi in Random novice nas prizadanejo in moramo najti način, kako se z  njimi soočiti. In najbolj se je z njimi soočiti head on in jih poskusiti popolnom občutiti. Samo tako bomo ugotovili, kje najbolj boli in kako. In tako se lahko počasi premaknemo najprej. Also, če se vmes zapade v delirij ali ekstazo, fantastično.

Ja. I love my pain, it keeps me alive and it makes me a stronger and better person.

eyes