PREDPOSTAVLJANJA

by Vidimvas

Ti predpostavljaš, da bi jaz rekla “jebi se” in najbrž bi res, ampak bi potem rekla tudi “v redu je“. Tako pa sploh nisem imela možnosti reči “jebi se“, kaj šele reči “v redu je“. Predpostavljal si mojo reakcijo in me s tem prikrajšal, me obrezal in me naredil za objekt, odvzel si mi mene samo v tej stvari. Potisnil si me v množino, jaz pa sem ena. Vzel si mi besede, vzel si mi glas. Nimam ga več, o tej stvari si ti namesto mene povedal že vse. I am soundless and wordless.

Predpostavljanja, ki niso nič drugega kot stereotipi, ker so stereotipi pričakovani vzorci obnašanja, glede na neko lastnost – spol, starost, spolna usmerjenost -, so največji kriminal, ki ga delamo en drugemu. Tu zapademo prav vsi in prav vse v zelo globoke seksistične, homofobne in rasistične opazke, ki jih tako spretno zamaskiramo v vsakdanjik, da šele pozno ponoči res bolijo. Zato se res izogibam pavšalijam, ker niso nič drugega, kot stereotipi in predpostavljanja. Zavedam se, da stereotipi niso nastali umetno in brez podlage, saj mi je zelo jasno, da ljudje, ki živijo na istem prostoru in jih zaznamuje ista zgodovina, ista geografija, ravnajo, mislijo in bivajo podobno … to pa še ne pomeni, da si zaslužijo, da o njih ne razmišljamo individualno. Pavšalije vedno režejo in delajo krivico, saj vedno izključujejo, v stereotipih in predpostavljanjih je vedno nekdo znotraj, drugi pa zunaj. Najbolj žalosto pri vsem tem je, da mislimo, da so naši pavšali in stereotipi omejeni na t.i. “zunanje” stvari, na stvari, ki niso del nas. Pa se ne zavedamo, da jih prenašamo tudi na odnose, na tisto, kar naj bi bilo najpomembneje.

Mene najbolj moti predspostavljanje o ženskah in moških, preko katerega seveda pridemo do seksizma in šovinizma. Predpostavljamo, da smo fundamentalno drugačni in da fundamentalno ne bomo nikoli na isti strani. Enden drugega gledamo skozi stereotipe in potem se čudimo, da se ne najdemo. Še bolj me pa moti, da tudi ko razjasnimo stereotipe in predpostavke, tako z lahkoto pademo nazaj vanje, kot da se jih nikoli ne bomo znebili. Kot da vsi tisti napori, da bi se videli, da bi videli sebe v drugemu in da bi drugega videli v sebi, kot da niso nič pomenili in da so bili prezpredmetni.

In potem vseeno predpostavljam, da boš itak rekel “ne” in ti tako sploh jemljem možnost reči “mogoče“.

i-might-seem-so-strong-but