vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

Month: April, 2014

ZAKAJ JE KING KRALJ

All right, I think we’ve been down here in the dark long enough. There’s a whole other world upstairs. Take my hand, Constant Reader, and I’ll be happy to lead you back into the sunshine. I’m happy to go there,  because I believe most people are essentially good. I know that I am.

It’s you I’m not entirely sure of.

Full dark, no stars (Afterword), 2010.

*chills up my spine*

King vidi v naše, ne tako nedolžne duše. On ve, da smo se sposobni sami pojesti, da bi preživeli in da bi umorili svoje otroke, da bi lahko živeli leto ali dve več in to zelo uspešno.

Niti me ne briga, kam umeščate Kinga, med treš ali med über sofisticirano visoko literaturo … you should read him now.

Also. Novi, pa če sem res lahko skromna, najboljši FilFlow do sedaj. Grad FilmFlow Podcast.

the-grand-budapest-hotel

 

180.

Tole je stoosemdeseti zapis. In bo nekaj posebnega. Nabralo se je namreč nekaj zapisov čez leta, ki jih nisem objavila. Iz različnih razlogov … ker se mi niso zdeli dokončani, ker se mi niso zdeli pravi, ker nisem čutila, da so pripravljeni in tako naprej. In vam za stoosemdeseti zapis ponujam vse svoje drafte…  Rangirane po datumih zapisa. Enjoy.

2012

ROKE

Tale povst bo pa posvečen izključno le rokam. Roke so namreč tista stvar, ki mene najbolj fascinira pri ljudeh. Obraz ljudje lahko zamaskiramo in polepšamo, roke pa ne. Roke težko pomladimo in zdi se mi, da so roke tiste, ki kažejo našo starost in kažejo, kdo smo. Z rokami ljudje velikokrat povemo o sebi veliko več, kot pa mislimo. Zato jaz velikokrat gledam ljudi v roke, medtem ko govorijo. Gledam, kako jih premikajo, česa vse se dotikajo in kakšne so njihove roke. So majhne, grobe, žilave, mehke, z dolgi nohti, s kratkimi nohti, nalakiranimi nohti, imajo brazgotine, žulje, sovražnike. Neverjetno fascinantno je, kaj vse ljudje delajo z rokami, ko govorijo. Gestika, če se ne motim, je velikokrat mnogo bolj zanimiva, kot pa mimika.

In seveda, kot vedno, ne morem prav veliko povedati o rokah, cause the words elude me. Tako, da vam samo predstavljam nekaj slik mojih naljubših rok. To so vse roke od Kat von D in Nikki Sixxa. Njene roke so mi najbolj všeč, ker so potetovirane, ima majhne in kar precej debele prste in kadar se sama nalakira, zgleda tako kot pri nas – ne ravno natančno in včasih preko roba. Ko ni profesionalno spedenana, ima kratke nohte in velikokrat tako spraskan lak, kot jaz. Njene roke so mi všeč, ker so hkrati tako zelo drugačne od njene podobe ter tudi tako Kat-von-d-jevske, da bolj ne bi mogle biti. Njegove roke so zato kul, ker so iste, kot od Kat, samo, da so moške. Če bi lahko videla roke od Tilla, Eddija, Davea, Josha ali pa še koga, potem bi vam pokazala še te. Ampak jih na internetu ni noč najti.

Potem pa pridejo še moje, ki so mi najbolj všeč. Ker so moje in imajo tanke dolge prste, so ravno prav zgonjene in imajo žile.

2013

3.7.2013

I WILL WRITE…

… about that love, now that I can. But I cannot find the words. There are no words, there isn’t one single thing that we can to, to make it real. For to make it real, would destroy it. It would cease to exist and it would become somet

*na isti dan*

LJUBEZEN

I keep falling in and out of love. Just like in the stoopid Alicia Keys song. It at the same time very lovely and nice and annoying as fuck.

I can’t even write about it now, as I am not in love right now. Might as well do it in Slovene. Nope, zdajle nisem zaljubljena.

Zdajle se zelo akutno zavedam, da nisem zaljubljena in da nikogar ne ljubim. In to je čisto v redu. Je res, da trenutno jadram na mentalnem kompotu, če lahko citiram Lindemanna, nedavnega Queens of the Stone Age koncerta, ki je bil .. well, it was sexy and sweaty and loud and rocky. In Joshua&gang so fucking briljanten rock band. Danes nisem zaljubljena, včeraj pa sem bila … dejansko sem bila tudi danes veliko večino dneva zaljubljena, trenutno sem pa samo malo utrujena in premišljujem, da bi si naredila en Earl Grey. Včeraj sem bila zaljubljena, pa nihčne sploh ni vedel za to. Bila sem in če se ne spravim ravno v tistem trenutku pisati o tem, kako se počutim, nima smisla pisati o tem. Danes lahko pišem o tem, kako je, če nisi zaljubljen. In je v redu, nič presenetljivega.

Ampak, kako se ti lahko to zgodi, da si kar zaljubljena in potem že spet ne? Za vas ne vem, meni pa se dozdeva, da gre to zelo v skladu z mojo siceršnjo odfukano mentalno stanje. Nihanja pa to.

16.9.2013

FAZE

Ker mineva pol leta, da prav danes, je čas, da se malo ozrem na preteklih šest mesecev svojega življenja in malo premeljem, kam vse skupaj pelje. In sem si sposodila t.i. Kübler-Ross lestvico faz žalovanja, seveda je v angleščini, ker se mi niti približno ne sanja, kako funkcionira slovenščina. Pa dajmo…

1. Denial – Recimo zanikanje.  Bolj bi rekla, da sem bila v fazi šoka, ker se mi je zdelo, da človek pač ne more preživeti s samo pol metra črevi. But, hey … I could.

2. Anger – Recimo razpizdenost, kakšna jeza. Moj bog, kako sem jaz rada razpizdena. Takrat mi nabije pulz na 200, začnem se dreti in polna ratam energije. Mečem in razbijam, pošiljam vse in še koga v pisane marjetice. Temu se reče ventiliranje in veš, da moraš zaključiti s to fazo, ko se ponoči dereš na človeka, za katerega si prepričana, da te bo v konči fazi potegnil ven iz tega in za katerega nisi točno prepričana, da želiš, da vse to ve.

3. Bargaining – Pogajanje. Mislim, da je bila to najkrajša faza, ker se je končala takoj, ko se je začela. Ne, there is no maybe and inbetween. Ne, konec je konec.

4. Depression – Depresija me stisne, ja. Ampak zdaj jo prepoznam in vem zakaj nastane in vem, kako bo minila in kaj narediti, da bo minila. Neverjetno, ampak resnično, pri depresiji te vrste pomagajo res dobre prijateljice in res dobra glasba.

5. Acceptance – Sprejemam, da sva šla narazen. Ali sem pripravljena iti kam drugam? Jain, pravijo Nemci. Ja in ne. Itak seveda bi šla, ker vsi želimo imeti nekoga. Ampak … h komu? Kdo me bo razumel, kot želim bit razumljena? Kdo me bo ljubil, kot želim biti ljubljena? Kdo bo sprejel, tisto, kar lahko dam? Kdo me poznal? Kdo me bo vedel?

6.10.2013

ŽENSKI ŠOVINIZEM

In kaj si mislimo o njem?

2.1.2014

JAZ

*samo naslov, brez zapisa*

2.3.2014

ČISTO NOVA SITUACIJA

Znašla sem se v čisto novi situaciji.

Počasi se približujem svoji enoletni obletnici samskega stanu. Nič posebnega, si mislite, in imate prav. Ampak mogoče velja omeniti, da nisem bila samska že … well, 14 let? Ja, there abouts.

In sem ugotovila, da sem popolni noob kar se tega tiče. What does a single person do? How does she behave? Mislim, itak je na vsako tako vprašanje odgovor “nič posebnega, normalno, popolnoma normalno”. Ampak včasih, ko imamo v prejšnjem povstu omenjene slabe dneve, malo premišljujem o vsem tem in se sprašujem.

7.3.2014

OTAKU … SORT OF

*samo naslov, brez zapisa*

KAKO VEM

Kako vem, da se je res spremenilo? Kako vem, da sem res naredila kaj? Kako vem, da ni več tako, kot je bilo?

Mogoče se bo tole slišalo res egoistično in čudno, ampak. Spremljam statstiko ogledov svojega bloga, ki mi tudi pokaže, kaj se trenutno bere. In grem včasih poklikati, če se ne spominjam zapisa. Pri več kot 150 zapisih in 3 letih pisanja, se to vedno večkrat zgodi. In potem včasih padem notri in kar berem in berem in berem.

Veste, ko ljudje pravijo, da sami sebe res ne morejo gledati na filmu, se poslušati na podcastih itn? Sama nikoli nimam občutka, da se ne morem brati na blogu. Kar je zanimivo, ker ne morem brati ničesar drugega, kar si napišem. Na liste papirja pišem namreč svoje veliko nesojeno književno delo, ki je shit. Na liste papirja sem tudi pisala svoj veliki nesojeni doktorat, ki je bil shit. Tole pa ni shit.

I mean, je, ker smo vsi ljudje včasih shit, ampak je moj iskren šit. I tend not to lie to you. Včasih kaj sarkastično zapakiram in skrijem in prikrijem, ampak ne lažem. Zato se lahko še kar berem.

In kako vem? Kako vem, da sem se v življenju premaknila? Ko berem zapise izpred leta nazaj, se zavem, da nimam več tiste bolečine pri preponi. Da lahko diham. Da ne boli več.

Ko me je nekdo pred približno dvema letoma vprašal, če sem srečna, sem popizdila in zabrusila, da to ni pomembno v življenju. Ko me je pred kratkim nekdo vprašal, če sem srečna … I just cracked the biggest smile of my life.

OBLETNICA

Well … skoraj.

*nich ni boljšega od pisanja, ko si properly drunk by way of gin&tonic and some long island ice teas*

Itak je zdaj vse OK, I mean, I am drunk. In sama sem tako pijana, da je vedno vse kul in na dosegu roke. Samo pomisliti moram in se bo zgodilo. Seveda ni tako, in RL.

In RL je tako, da sem šla s prijatelji pogledat, kako zgleda singel secena v LJ…. ugotovitev? I can give more pleasure to myself anytime, then they can phantom in a lifetime.

Resno? To, kar sem videla na petek zvečer v LJ, naj bi bil moj lajf? No, hell, no.

Moj life je moj podcast, so moje prijateljice, je moj gin, so moje knjige, je moj flat, je moje potovanje v London, je moje pisanje, je moja služba, JE MOJA MUZIKA. Je vse prej, kot pa nočno življenje v LJ in bedno pehanje za tipi.

*par tednov kasneje*

Sober, se še vedno strinjam. Približuje se obletnica mojega samskega stanu. Preživela sem the worst pain one can imagine, ne-desetletnico in prvo samsko valentinovo po skoraj 14 letih. Still here.

Nimam nobenih pametnih in globokih misli, nobenih nasvetov, nobenih ugotovitev in nobenih sklepov za novo leto.

Ne, samo tukaj sem. In všeč mi je, kako sem tukaj.

I mean, I have this beautiful life, with the beautiful people and the always beautiful music by the always beautiful Jack. What more is there?

%d bloggers like this: