vidimvas

Videti sebe v drugih in druge v sebi.

VSE

Nisem si mislila, da bo še kdaj lahko tako. To je seveda res neumno, ampak in the thick of it, it seems like a never ending tunnel. Nisem si mislila, da je tako enostavno se zopet počutiti tako celo, tako jaz. Zakaj vedno stremimo k tem, da bi nas drugi prepoznali, tako kot se prepoznamo same? Ali ni dovolj, da vemo, kdo smo in kaj hočemo in kam gremo? Ali ni dvolj, da se imamo same rade, da vemo, da je prav tako kot živimo, da vemo, da je v redu? Ali ni dovolj, da smo?

Ni. Ker nič ni tako popolnoma popolnega, kot če te nekdo vidi. Res vidi … in da se mu pustiš videti. In da ti vidiš drugega in ti drugi pusti videti.

Potrebujemo se, we need to see each other.

KAKO GRE ŽE TOLE?

Jaz nekaj napišem, vi pa me ignorirate? Ja, približno tako.

Ummm, I know, I know. Že kar nekaj časa me ni bilo. Sorry, but not sorry. Saj sem vam že enkrat povedala, da ko človek dobi lajf nazaj, čuti manj potrebe, da bi ga razlagal na spletu … čeprav sem prepričana, da vas na vsak način izredno zanima, kako sem in kaj dogaja.

Fino sem. Vse je super. Dejansko je vse tako super, da so moje edine misli, ki jih imam zadnji mesec in pol, “I am so dead. I am so, just gonna die.” Seveda samo v prenesenem pomenu besede. Kar pomeni, da ne bom dejansko umrla, samo včasih malo … simbolično oz. navidezno.

Ko se vam včasih zazdi, da je vse zanič, da ni nikogar, ki bi vas razumel, da nikoli ne bo nič drugače in da je vse popolnoma zavoženo, se prosim spomnite, da to ni res. Da ni vse zanič, obstaja nekdo, ki vas bo razumel, da bo postalo vse drugače in da je vse popolnoma v redu. Moje življenje lani takle čas, se niti približno ne more primerjati z mojim življenjem sedaj. Sem popolnoma druga oseba. In to mnogo boljša.

Sooo … just hang in there. Have lots of cups of coffee, have lots of talks with your people and just hang in there. Tudi z veliko manj črevi se da življenje uživati, kot še nikoli do sedaj.

ZAKAJ ODHAJANJE VEDNO POMENI NEKAJ DOBREGA

I am again met with the inability to express my feelings. Even worse, I am not sure what exactly they are.

Zato je fino, da sem šla potovati. Eno rundo po Londonu, s kavicami, sprehodi, muzeji, filmi in mojim novim zvezčičem. To sort the mess in my brain out, to figure out what needs figuring. Maybe nothing needs figuring and everything is very clear and I am yet not ready to admit it. Maybe things need to be figured out and I am afraid of what I might find.

Zato je fino, da se malo sprehodim po tujem in nemojem, da vidim, kaj ostane od mene. Da vidim, kaj preživi tam zunaj, ko ni nikogar. Da vidim, kaj ostane od mojih misli in mojih čustev, ko ne bo nikogar. Will they still be there, or will they vanish in the noise of the big city? Are they what I think they are, or am I being haunted once again by my past?

Zato je odhajanje vedno nekaj dobrega. Kajti, ko pridem nazaj, vem. Ko pridem nazaj imam odgovore, ko pridem nazaj, sem bolj jaz.

 

SUCH COFFEE. VERY TALK. WOW.

Itak vedno znova pridem do istih zaključkov.

I think, I have taken a break. A break from dealing with things. A break from working on me. I mean, everybody deserves a break, right? Right. And so I have, and I have let things just stand for a while. Just let them be and sort themselves out. Of course that does not work that way. Things only work out if you work on them. And what haven’t I been working on for the past couple of months? On me.

I am very lucky, to have some of the most amazing people in my life. And I am even more lucky, that that number is growing. And one of you fine people have asked me a question, that propelled me back on track of working on me.

Saj opažate, da že spet pišem v angleščini? Če pa je težko pisati o emocionalnih stvareh v materinščini, ko pa lahko zapakiraš to v jezik sanj. Karkorkoli, I will make an effort to write the point of today in Slovene … da bo za vse.

*premišljuje že pol ure, kako ubesediti svoja občutja v slovenščini, ne da bi bila pri tem preveč osebna, premalo natančna in patetična*

Zadnje čase priljubljen rek mojega življenja je “sem kot patetični Mulder, verjamem v ljubezen“. In to je res, verjamem v ljubezen. Verjamem, ker sem jo izkusila in vem, da obstaja in vem, da jo bom našla, točno tako, kot jo želim. Kar pa sem si prepovedovala, je pa hrepenjenje po njej. Ker me žalosti, ker je nimam. Še vedno sem prepuščala moč nad svojim življenjem nekomu, ki te moči nima več. In tega je dovolj. Ja, hrepenim po tistem pravem in to boli. In s tem ni nič narobe.

Yes, I am quite happy with what I have written. I have now again started to think about what happened and what that made me into.

Da pa ne bomo zaključili čisto patetično, še ena grafična misel o kavi.

KOFI

Also, much gin, very gin, such night. Wow.

 

DEJANSKO? NIČ POSEBNEGA.

Že spet sem soočena s hotenjem po pisanju, ampak vam ne morem nič pametnega povedati.

I am being haunted by ink and paper and the sound of the keyboard, something is cooking, but it’s not done yet. Ko bo, boste prvi, ki boste izvedeli. Računam na moje popotovanje v London in novo kupljen zvezčič za prav ta namen. When I travel, I get some of the best ideas … or, you know, on the toilet.

In the meantime. Nasvet, čeprav vem, da ga ne boste upoštevali, ker kdo pa še posluša nasvete na internetu.

Naslednjič, ko boste soočeni s tečnobami, nejevoljo in negativnostjo … take a deep breath, put your favorite music on and remember. You actually don’t give a fuck. But that doesn’t mean, that you have the right to be a douche-bag or douche-baguette. It just means, that you realize that the situation is not really that important and that you have control over it. In potem je vse malo bolje, začenjate videti in pustite, da drugi vidijo vas.

Uf, could I be more pretentious? Težko.

motivational_blogging

Also, in the meantime… I will leave the following links here, for your benefit:

FilmFlow

Jack White – Lazaretto

Russell Brand – Trews

 

%d bloggers like this: